MOJA ZGODBA

Kaj vas zanima? Moji nazivi, dejanja, značaj, ideje ali moj resnični jaz? Moje izkušnje, misli, ustvarjalnost? Moja resnica? Svojo življenjsko pot sem ubesedil s petih različnih vidikov, preberite tisto, ki vam najbolj ustreza:

človek in popotnik
prevajalec in pisatelj
vegetarijanec in športnik
prizemljen ezoterik
resnicolovec in humanist

nazaj
domov

Človek in popotnik

Da sem človek, mi verjetno verjamete, če nič drugega me izdajo slike. Rojen sem 26.2.1974 v Beogradu (za radovedne astrologe: ob 4:55), kjer sta starša bivala le prvi dve leti mojega življenja. Kratek čas sem bil še v Gospiću na Hrvaškem, od koder so moji stari starši, v petem letu pa sem že prišel v Slovenijo. Stanovali smo kakšno leto v Čatežu, pa leto v Brežicah, pol leta v Krškem in na koncu prišli v Maribor. Popotnik sem torej bil, še preden sem vedel zase.

V Mariboru sem končal osnovno in srednjo šolo potem pa v Ljubljani eno leto neuspešno študiral fiziko. Pri devetnajstih sem se odločil za življenje v Hare Krišna templju in se tam posvečal pretežno prevajanju in izobraževanju. V naslednjih šestih letih sem leto in pol preživel na Švedskem, nekaj mesecev oz. vsaj tednov pa v Nemčiji, Belgiji na Madžarskem, Hrvaškem ...

Spomladi 1997 sem bil prvič v Indiji in v enem mesecu obiskal nekaj romarskih krajev. Jeseni leta 1998 sem tja odpotoval drugič in se v kraju Vrndavani (med Delhijem in Agro) štiri mesece učil sanskrt. jeseni 1999 pa sem šel v Indijo že tretjič in v dveh mesecih prepotoval okrog 10.000 km. Indijo sem obiskal tudi spomladi 2001 ter po nekoliko drugačni poti spet obšel to veliko državo. Nazadnje sem bil tam od novembra 2006 do aprila 2007, spet na študiju sanskrta (tokrat pogovornega v Bangalorju), sicer pa na poti. Pisal sem knjigo Človek: navodila za uporabo.

V zadnjih sedmih letih sem nekajkrat prepotoval vso jadransko obalo od Trsta do Ulcinja. Bil sem na Češkem, na Kanarskih otokih, nekaj mesecev na Portugalskem, v Egiptu, na Irskem ... Kam me bo še odneslo, ne vem, a gotovo me kam bo, posebej glede na to, da že nekaj let jadram na deski ...

Prevajalec in pisatelj

Prevajati sem začel v templju leta 1993 razne članke in knjige A. C. Bhaktivedante Swamija. Tam sem se izuril tudi v lektoriranju in korigiranju ter tolmačenju predavanj iz angleščine v slovenščino in hrvaščino (včasih tudi obratno). Leta 2002 sem tolmačil tridnevni seminar Phyllis Christal v Mariboru , leta 2003 pa njena seminarja v Mariboru in Ljubljani. Na Ižu sem poleti 2003 en mesec tolmačil seminarje Tonyja Samare. Tolmačil sem tudi seminar Jasmuheen v Ljubljani leta 2004.

Leta 2000 sem napisal knjigo Tri rdeče niti in se tako preusmeril od prevajanja k pisanju. Od takrat je nastalo tudi več kot stodvajset člankov in esejev o različnih temah, ki so bili objavljeni v slovenskih revijah in jih lahko preberete na podstraneh.

Ves ta čas se ukvarjam tudi z jezikovnim pregledovanjem besedil; nekaj časa sem delal korekture za literarno revijo Sodobnost. V letih 2002 do  2006 sem jezikovno brusil knjige Zveneče cedre tajge, Prostranstvo ljubezni, Kdo dejansko smo? in Energija življenja iz zbirke Anastazija. Sledi še peta knjiga iz zbirke.

 Julija 2007 je izšla moja druga knjiga Človek: navodila za uporabo, leta 2008 bo izšel prevod v angleščino, pripravljam pa še knjigo kuharskih receptov in zbirko esejev.

Vegetarijanec in rekreativni športnik

Vegetarijanec sem od marca 1993. Nisem vegan, uživam namreč tudi (večinoma bio) mlečne izdelke in med, izogibam pa se vsemu mesu (tudi ribam in morskim sadežem) ter jajcem. Ne pijem in ne kadim pa tudi sicer se trudim, da si ne bi preveč škodil z nezdravimi razvadami.

V templju sem se naučil dobro kuhati po načelih indijske kuhinje, to znanje pa sem kasneje še nadgrajeval na potovanjih in z lastnim izobraževanjem. Spoznal sem tudi ajur-vedo, znanost o ohranjanju ravnotežja treh načel v telesu (vata, pita in kapha) z ustrezno hrano, bivalnim okoljem, gibanjem, miselno aktivnostjo in delom. V okviru Društva za zdravo duhovnost sem vodil odlične tečaje indijske vegetarijanske kuhinje. Do poletja 2007 sem vodil več kot 40 skupin, na katerih se je naučilo odlično kuhati že nekaj sto ljudi. Včasih kuham za poroke, festivale, delavnice, praznike.

V srednji šoli sem se nekaj let ukvarjal s karatejem (Sankukai), potem pa sem začel rekreativno teči na dolge proge in kolesariti. Več let sem vsakih nekaj dni pretekel 10 do 15 km. V letih 2002 do 2004 sem se udeleževal teka na 28 km (tek trojk).

Leta 2001 sem odkril jadranje na deski (surfanje), do zdaj pa sem v tem športu precej napredoval in si nabral tudi precej kilometrine: surfal sem na Gajševskem jezeru, v Lanterni, na Pelješcu, v Preluki, na Ižu, Pelješcu, Vranskem jezeru, v Makarski, Biogradu, Dragah, Savudriji, Ližnjanu, na Balatonu, na Nežiderskem jezeru, v Faru, Vilamouri, Albufeiri, Lagoa de Albufeiri in Guinchu na Portugalskem, v Dahabu v Egiptu pa seveda na Šodrci pri Mariboru.

Prizemljen ezoterik

Ezoterika me je doletela že v osnovni šoli. V šestem razredu sem si naredil nihalo in kar učinkovito delal radiestezijske meritve po stanovanju in okoli babičine hiše. V najboljših časih sem tako celo odpiral številčne ključavnice za kolo.

V povezavi z borilnimi veščinami sem odkril metode dihanja in zbiranja energije ter akupresuro, ki sem jih zelo učinkovito uporabljal pri samozdravljenju. Tako od začetka srednje šole nisem bil bolan, čeprav sem dotlej vedno bolehal. Z metodo dihanja sem zmogel uravnavati telesno toploto v tej meri, da mi ni bilo treba nositi veliko oblačil.

Pozneje sem metodo samozdravljenja uporabljal le po potrebi. Antibiotikov ali sploh kakršnih koli zdravil nisem jemal nikoli več.

V času življenja v Hare Krišna skupnosti sem delal marsikaj. Upam si reči, da je bila to boljša šola o življenju in o sebi kot katera koli univerza. Naučil sem se kuhati, čistiti in prati, prevajati, pisati, predavati, organizirati razne prireditve in sestanke, delati z računalnikom, razumeti svoje telo, igrati na tri indijske inštrumente, spoznal sem sanskrt, se dobro naučil angleščine in slovenščine in še marsikaj.

Moje temeljni življenjski nazor je še vedno nekoliko obarvan z globino vedske modrosti, le da sem do danes precej te modrosti tudi izkusil in našel evropski miselnosti bližje potrditve njihove dejanskosti. Predvsem pa sem začel iskati opcije za udejanjanje duhovnih, ezoteričnih idej. Brez konkretnih dejanj ni zdrave ezoterike.

Več o vsem tem lahko preberete v mojih knjigah, člankih in esejih.

Resnicolovec in humanist

V knjigi Tri rdeče niti sem notranji razvoj človeka prizakal z razvojem skozi pet stopenj, od katerih je najvišja resnica. Do nje ne moremo priti, ne da bi se prebili skozi prejšnje štiri stopnje, od katerih ima vsaka določene "pozitivne" in "negativne" značilnosti. Če ob opazovanju samega sebe po merilih, ki jih v knjigi opisujem, najdete veliko potez prve in druge stopnje, je resnica še daleč, čeprav imate morda občutek, da jo držite v rokah. Tudi sam sem nekoč mislil, da sem Resnico že ujel, ker sem znal citirati verze iz Ved o njej in so mi vsi govorili, da sem na edini pravi poti. Potem sem spoznal, da nekaj ne štima.

Anthony De Mello v eni svojih knjig definira možnost za osebnostno rast kot sposobnost človeka sprejeti resnico; več, ko je lahko sprejme, ne da bi zbežal, več možnosti ima za rast. Dokler sem bil v Hare Krišna skupnosti sem se žal izogibal nekaterim očitnim (praktičnim) resnicam in se skrival za ezoteričnimi, "višjimi" resnicami. Toda vedno bolj jasno mi je postajalo, da so bile poteze pristnega duhovnega napredka, ki jih Vajšnavizem vsekakor omogoča, tesno prepletene z religiozno odvisnostjo. Mimogrede - odvisnost je značilnost prve od petih stopenj, o katerih pišem v knjigi Tri rdeče niti, torej je eden temeljnih antipodov resnice. Ko sem vse to spoznal, sem naredil rez in šel svojo pot. Zdaj veselo rastem naprej in celo vem kam. Vem, da še nisem dosegel resnice, vem pa tudi, kje natančno sem in kako naj naredim vsak naslednji korak.

Kaj pomeni, da sem začel izhajati iz sebe? V bistvu je to humanizem, ki sem ga omenil v podnaslovu, menim namreč, da se človek ne more razvijati, če ne raste iz svojih potencialov. Iz breskvinega semena lahko zraste le breskev, ne pa hruška ali jablana. V sebi bi morali poiskati svoj namen - za kaj smo poklicani - in ga čim bolje izpolniti, druge pa ne ovirati pri izpolnjevanju njihovega namena, temveč jim pri tem pomagati. Kako? Na začetku tako, da najprej pomagamo sebi.