TRI RDEČE NITI

Hotel sem najti način, kako čim bolj zanesljivo izmeriti stopnjo osebnostne rasti slehernega človeka, vendar nisem imel ustreznih enot, zato sem si najprej določil "meter" in ga opisal v knjigi Tri rdeče niti. Naslov dela je tak, ker je v njem opisana rdeča nit duhovnega razvoja človeka s treh različnih zornih kotov. Tukaj je
CELOTNA KNJIGA.


* * * Naročilnica * * *

nazaj na besedila
domov

Uvod

Rad opazujem sebe in ljudi, s katerimi se srečujem. Ko sem nekoč razmišljal o človeških težavah, me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, kako redki so ljudje, ki imajo celovito sliko o svojem življenju. Večina vidi samo nekaj dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo trenutnega stanja, in bližnje cilje v prihodnosti. Ostalo je zavito v meglo. Pravzaprav ne vemo, zakaj smo zdaj taki, kakršni smo, zakaj imamo nekatere dobre lastnosti in slabosti, kam pravzaprav gremo, od kod izvirajo naši strahovi in podobno. Vprašal sem se, ali je sploh mogoče najti odgovore na vsa ta vprašanja, ki ne bi drug drugega izključevali. Izmed mnogih knjig, ki sem jih prebral, se jih je nekaj približalo mojemu idealu, toda nobena me ni dokončno zadovoljila.

Vedno bolj mi je bilo jasno, da odgovorov ne bom našel za prvim vogalom. Vedel pa sem tudi, da si brez njih ne morem obetati smiselnega življenja, zlasti ne v obdobju splošnega pomanjkanja smisla. Zato sem se iskanja lotil sam. Zapiski, misli in spoznanja so se počasi kopičili in zaokrožali v prav táko smiselno celoto, kakršno sem iskal.

Začel sem pri sebi - vprašal sem se, kdo ali kaj sploh sem in kaj nisem. To je eno najznačilnejših vprašanj v vzhodnjaških duhovnih tradicijah, ki so me začele zanimati že pred leti. Indijsko filozofsko- -religiozno tradicijo poznam bolje kot zahodno in se zato v knjigi pri mnogih razlagah sklicujem nanjo. Svet in človek sta v njej predstavljena zelo jasno in avtentično, pa vendar vsebuje nekatere kategorične odgovore, ki so me nekoliko oddaljili od iskanja jaza, kakor ga čutim v sebi. Ugotovil sem, da se je pri samospoznavanju v prvi vrsti treba opreti na izostreno sposobnost presojanja in ne na ponujene univerzalne odgovore.

Jasnost videnja sebe in okolja je odvisna od tega, kako čisto zavest imam. Čistejša ko je, bolj jasno vidim svojo preteklost in prihodnost - s tem ne mislim na časovni prej in potem, temveč na vplive iz preteklosti, ki zdaj obstajajo kot posledice, in na potencialne izbire, s katerimi se oblikuje prihodnost. Preteklost je še v meni kot skupek posledic, prihodnost pa je že v meni kot različne možnosti.

Zavest sem čistil z zbiranjem modrih idej. Te so mi omogočile videti notranje nepravilnosti, poleg tega pa so mi vlivale moč, da jih odpravim. Imel sem vedno bolj jasno predstavo o lastnem položaju, zato sem lahko precej natančno določil svoje koordinate na zemljevidu usode. Vidno polje se mi je razširilo, zato sem razumel ne le svoj trenutni položaj, temveč tudi od kod prihajam in kam bi rad prišel.

Ko je bila pred mano celotna slika življenja, sem jo hotel čim bolj nazorno opisati. Za ponazoritev sem uporabil preprosto vsakdanje opravilo - plezanje po lestvi. Primerjava je bila povsem jasna: tla so izhodišče, vrh stene pa končni cilj oziroma ideal. Da bi se odlepil od tal in sploh okusil prihodnost, moram postaviti steno - svojo osebno ideologijo; zgradim jo iz idej (opek), ki jih sistematično povezujem s cementom vere v smiselno celoto (steno). Potem nanjo naslonim stabilno lestev, ki predstavlja ustvarjalne potenciale, in plezam. Moj osebni uspeh je odvisen od štirih dejavnikov:

- na kako trdnih tleh stojita stena in lestev
- kako kvalitetno je stena zgrajena
- kako stabilna in dolga je lestev
- koliko energije in volje do plezanja imam

Torej sem na lestvi ustvarjalnih zmožnosti, ki stoji na tleh preteklih vplivov, za oporo imam steno iz opek idej, na vrhu katere v daljavi nad sabo vidim osebni cilj. Enako je tudi z drugimi ljudmi - imajo svoje stene in lestve ter plezajo proti svojim ciljem, eni bolj drugi manj uspešno.

Vprašal sem se, ali bi lahko ljudi, ki so na različnih višinah, razvrstil v nekakšne kategorije. Poskusil sem to storiti glede na njihov pogled na svet (oziroma svetovni nazor). Kakšnega ima kdo, lahko razberem iz njegovega načina življenja, besed in vedenja, še posebej, če sem jaz že višje kot on in če poznam merila, ki jih razčlenjujem v tej knjigi. Ta merila so podlaga za opredelitev petih stopenj svetovnega nazora.

Na prvi stopnji so ljudje nazivov. Sámo ime pove, da merijo ljudi in stvari površinsko, po videzu in nazivih. Drugi, ljudje dejanj, sodijo vse po učinkovitosti, rezultatih in redu; tretji, ljudje značaja, po odnosu in namenu; četrti, ljudje idej, po smiselnosti in objektivnosti; peti, ljudje resnice, pa po iskrenosti in usklajenosti.

Še lažje jih prepoznamo glede na to, kaj jih vznemiri: ljudi nazivov, če njihov status ne raste; ljudi dejanj, če niso učinkoviti; ljudi značaja, če se jim podre notranji mir; ljudi idej, če jim nekdo logično dokaže, da ima njihovo razumevanje sveta napake; ljudi resnice nič ne spravi iz tira, saj vidijo bistvo stvari, dogodkov in besed. Biti na stopnji resnice ne pomeni biti vseveden, temveč biti osvobojen iluzije, laži in lenobe.

Skozi teh pet stopenj prehaja vsak posameznik, ko osebnostno raste, ne glede na narodnost, kulturo, tradicijo ali veroizpoved. Na vsaki nadaljnji stopnji vidi ljudi in stvari vedno manj površinsko in vedno bolj razume njihovo bistvo. Stopnje niso niti psihološke, niti sociološke, niti duhovne kategorije, temveč ravni svetovnega nazora v najširšem smislu, ki si ga lahko pod temi besedami predstavljate.

Bil sem zadovoljen s takim sistematičnim videnjem človekovega notranjega razvoja. Zanimalo me je le še to, zakaj se po teh merilih nekateri razvijajo bolj, drugi pa manj uspešno. Opazil sem, da je manj inteligentna znanka osebnostno bolj zrela kot njena izobražena kolegica iz ugledne družine. Prva je odprta, optimistična, polna življenja, druga pa zamorjena, nesrečna, obupana. Prva zna z malo možnostmi narediti veliko, druga pa z obilo možnosti ne naredi nič. Zakaj? Ker imata različno razvito sposobnost odločanja.

Sposobnost odločanja (kako dobro vidimo možnosti in izmed njih izberemo pravo) določa širino človeka. To je aktivni princip vzpona po lestvi oziroma razvoja skozi pet stopenj. Ozki ljudje ne vidijo možnosti, srednje široki jih vidijo vedno bolje in znajo izmed njih izbrati, najširši pa znajo celo ustvariti nove možnosti. Kvaliteta izbir je odvisna od številnih dejavnikov, ki jih predstavljam v knjigi.

Mogoče se že sprašujete: "Zakaj toliko teorije? Zakaj poskuša na toliko različnih načinov pojasniti neskončno zapleteno uganko človeškega življenja, ki se je niti ne da do potankosti razumeti? Kaj imam jaz od tega?"

Veliko koristnega! Če razumete načela osebnostnega razvoja, dobi življenje višji smisel; pred očmi se vam vedno bolj jasno kaže individualni duhovni cilj; uspeh in neuspeh začnete meriti drugače kot prej; odnose z družino, prijatelji in drugimi začnete graditi na bolj trdnih temeljih; izginjati začnejo "demoni" v vas in ne le njihovi navzven vidni simptomi; namesto da bi samo imeli vedno več, čutite, da ste vedno več; težave izginejo, zmorete jih pustiti izven sebe.

Koristi je torej veliko. Toda rad bi vas opozoril, da v knjigi ni čarobnih receptov za odpravljanje osebnih težav. Za to mora poskrbeti vsak sam. Predstavljam namreč idejno ogrodje, na katerega mora vsakdo "nalepiti" zunanje elemente v skladu z okoliščinami. Nasvete, ki se tičejo prav vas, naj bi torej izrisali sami na podlagi mojih skic. Treba je iti čez sebe, da bi prišli do sebe - tako, da presežete svoje miselne okvire in čustvene vzorce ter pod njimi najdete svoj pravi Jaz.