Seznam mislecev in prijateljev

Na spodnjem seznamu so ljudje, ki so močno vplivali na moje življenje in oblikovanje mojega svetovnega nazora. Razporejeni so kar po abecedi, le da sem posebej navedel tiste, ki so me zaznamovali v okviru vajšnavske, Hare Krišna tradicije. Od nekaterih imen vodijo povezave na strani, ki so jim posvečene oz. kjer so njihovi teksti v slovenščini ali angleščini.

Vladimir Megre (Anastazija)
Anthony de Mello
Starec iz Puskarja
Erich Fromm
John Maxwell
Scott Peck
Richard Bach
Evald Flisar
Victor Frankl
John Gray
Alice Miller
Alexander Neil
Peace Pilgrim
A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada
Kundali dasa
Haridhama dasa
Harikeša Swami
Kedaranatha Bhaktivinoda Thakura
Šri Čaitanja Mahaprabhu
Rupa, Sanatana in Dživa Goswami
Yadu dasa
Lalita Govinda dasa
Mokšarupi dasa
Ananta-priya dasa
Rasamandala dasa

Krajše misli

Tu je za zdaj le nekaj kratkih misli v slovenščini, več jih je pri stopničkah modrosti.

Modrost ljudi ni sorazmerna njihovim izkušnjam, temveč njihovi dovzetnost za izkušnje.
                   -- James Boswell, Life of Samuel Johnson, 1791

Najboljši pokazatelj človekovega značaja je
a) kako ravna z ljudmi, ki mu ne morejo koristiti,
b) kako ravna z ljudmi, ki se ne morejo braniti.
                   -- Abigail Van Buren

Občutka osamljenosti ne ozdravi družba ljudi, ozdravi ga stik z realnostjo.
                   -- Anthony de Mello

[Nasvet je] to, za kar prosiš, ko poznaš odgovor, čeprav ga raje ne bi.
                   -- Erica Jong

Kdor preveč začenja, doseže malo.
                   -- nemški pregovor

Radodarnost pomeni dati več, kot lahko, ponos pa vzeti manj, kot potrebujemo.
                   -- Kahlil Gibran

Verjeti v Boga ali v višje vodstvo, ker nekdo to zahteva od nas, je vrhunec nespameti. Čutila so nam dana, da bi podatke sprejemali zase in v sebi. Vidimo z lastnimi očmi, čutimo s svojo kožo. Inteligenca je namenjena razumevanju. Toda vsak človek se mora do razumevanja dokopati sam.
                   -- Sophy Burnham

Prizadevaj si za uspeh, ne za popolnost. Nikoli se ne odpovej pravici do zmote, saj boš s tem izgubil možnost, da se naučiš marsikaj novega in se v življenju premakneš naprej.
                   -- Dr. David M. Burns

Zdi se mi da je potencial ljudi neznanski. Večina ljudi zmore delati neverjetne stvari, če imajo dovolj zaupanja, da sprejmejo tveganje. Toda večina ga nima. Sedijo pred tevejem in se vedejo do življenja, kot da bo trajalo večno.
                   -- Philip Adams

S staranjem se nismo spreminjali, le vedno bolj smo se bližali temu, kar dejansko smo.
                   -- Lynn Hall, Where Have All the Tigers Gone?, 1989

Kdor noče razmišljati je fanatik; kdor ne zna je tepec; kdor ne upa pa je suženj.
                   -- Sir William Drummond

Bolje se je izogniti vabi, kot se mučiti v pasti.
                   -- John Dryden (1631 - 1700)

Če je denar tvoj bog, te bo gnjavil kot hudič.
                   -- Henry Fielding

Če bi bili človeški možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, bi bili tako neumni, da jih ravno tako ne bi mogli razumeti.
                   -- Jostein Gaarder (Zofijin svet)

Razmerje med pravo filozofijo in takimi knjigami (ezoterika) je približno isto kakor razmerje med pravo ljubeznijo in pornografijo.
                   -- Jostein Gaarder (Zofijin svet)

Vera je več kot le prepričanje o resničnosti nečesa. Vera je tako trdno prepričanje,da ste zanj pripravljeni tudi kaj storiti.
                   -- W. T. Purkiser

Dajanje pravih odgovorov nekomu, ki pričakuje samo odmeve, je čista zguba časa.
                   -- neznan avtor

Gluho uho je dokaz zaprtega razuma.
                   -- John Maxwell

Nikoli ne bodi ošaben do ponižnih, ne ponižen do ošabnih.
                   -- Jefferson Davis

Kdor preveč začenja, doseže malo.
                   -- Nemški pregovor

Voditelj je, kdor vidi več kot drugi, dlje kot drugi in prej kot drugi.
                   -- Leroy Eims

Umetnost nam omogoča, da se hkrati najdemo in izgubimo.
                   -- Thomas Merton, 'No Man Is an Island'

Svoje cilje zapišite v beton, načrte pa v pesek.
                   -- neznan avtor

Če se za več zajci hkrati zapodiš, nobenega ne uloviš.
                   -- ruski pregovor

Ni problem to, kar nosiš v sebi, ampak to, kar sam narediš iz tega.
                   -- Haridhama dasa

Če se kdaj počutiš majhnega, brezkoristnega, užaljenega, potrtega, se spomni, da si nekoč bil najhitrejši in najzmagoslavnejši spermij med vsemi v skupini.
                   -- neznan avtor

Ne govori naokrog, da ti svet dolguje življenje. Svet ti ne dolguje ničesar. Bil je tukaj pred teboj.
                   -- Mark Twain

Svet se umakne na stran in spusti mimo tistega, ki ve, kam gre.
                   -- David Starr Jordan

Moder človek vidi več z dna vodnjaka kot neumen z vrha planine.
                   -- neznan avtor

Tri največje težave za človeka niso telesne preizkušnje ali intelektualni dosežki, temveč vračanje ljubezni za sovraštvo, vključevanje izključenih in priznanje lastne zmote.
                   -- Anthony de Mello

Globine vode nikoli ne preverjamo z obema nogama.
                   -- neznan avtor

Vernik je srečen, dvomljivec je moder.
                   -- neznan avtor

Najbogatejši je ta, čigar užitki so najcenejši.
                   -- Henry David Thoreau

Ni pomembno, kaj počneš, če si le v tem najboljši.
                   -- neznan avtor

Izkušnja je najboljši učitelj in še dobro da je, glede na to, koliko stane.
                   -- neznan avtor

Drobni detajli, dodani potem, ko bi povprečen človek odnehal, gradijo mojstrovo slavo.
                   -- Orison Swett Marden

Nazaj na vrh

Daljše misli in odlomki


Duhovnost pomeni prebujenost. Mnogi, četudi se tega ne zavedajo, spijo. Rodijo se speči, živijo speči, speči se poročijo, speči vzgajajo otroke, tudi umro speči, ne da bi se sploh kdaj prebudili. Nikoli ne razumejo lepote tega, kar imenujemo "človeško življenje. Znano je, da so vsi mistiki - pa naj gre za katoličanje, kristjane ali nekritjane in ne glede na to, kakšna je njihova teološka usmerjenost, ne glede na to, kakšna je njihova religija -- soglasni v tem: da je vse v redu. Četudi je vse zmedeno, je vse dobro. Prav zares, čuden paradoks. Toda žalostno je, da večina nikoli ne spozna, da je vse dobro, ker spijo. Tlači jih mora.

Lani sem na španski televiziji videl tole zgodbo: "Neki gospod je potrkal na sinova vrata. "Jaime," reče, "zbudi se!" Jaime odgovori: "Nočem vstati, papa." Oče zavpije: "Vstani, moraš v šolo!" Jaime pravi: "Nočem iti v šolo." "Zakaj ne?" vpraša oče. "Iz treh razlogov," reče Jaime. "Prvič, ker je tako dolgočasno; drugič, ker mi otroci nagajajo, in tretjič, ker sovražim šolo." Oče pa pravi: "Jaz pa ti bom povedal tri razloge, zaradi katerih moraš v šolo. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, drugič, ker si star petinštirideset let, in tretjič, ker si ravnatelj." Prebudite se, prebudite se! Odrasli ste. Preveliki ste, da bi spali! Prebudite se! Nehajte se igrati s svojimi igračami.

                   -- Anthony DeMello, Zavedanje

Povej, kdo vendar, kateri človek, bi se želel roditi na svetu kot posledica izključno telesnega užitka? Vsakdo bi rad bil plod velike ljubezni, hotenja po ustvarjanju življenja in ne kot posledica telesnega užitka. Tisti, ki vzpostavijo lažno zvezo, bodo iskali resnično zadovoljstvo naskrivaj. Hoteli se bodo polastiti vedno novih teles ali pa bodo ponižani in vnaprej obsojeni izkoriščali svoja telesa; pri tem se bodo le intuitivno zavedali, da se prava milost resnične zveze vse bolj in bolj oddaljuje od njih.

                   -- Anastazija, Zveneče cedre tajge

Narava in vesoljni razum sta uredila, da se vsak človek rodi kot vladar, kot kralj! Podoben je angelu, čist in nepokvarjen. Že golo temence sprejme ogromen tok podatkov iz vesolja. Vsakemu novorojencu prirojene sposobnosti omogočajo, da postane najmodrejše bitje v vesolju, podobno Bogu. Zelo malo časa je treba, da obdari starše s srečo in blaginjo. Obdobje, v katerem ozavesti bistvo sveta in smisel človeškega bivanja v njem, traja vsega devet zemeljskih let. Vse, kar za to potrebuje, že obstaja. Starši ne bi smeli popačiti njegovega videnja realnosti, resničnosti vesolja in ga ločiti od najpopolnejših v vesolju. Toda tehnokratski svet tega staršem ne dovoli. Kaj vidi malček, ko prvič pogleda svet okoli sebe? Vidi strop, ograjo posteljice, razne cunjice, stene, nepomembne predmete in vrednote umetnega sveta, ki ga je ustvarila tehnokratska družba. V tem svetu je tudi njegova mati, tu so njene prsi. "Verjetno tako mora biti," si misli. Njegovi nasmejani starši mu kot dragocenosti nosijo ropotajoče in piskajoče predmete, igrače. Zakaj? Dolgo bo proučeval, zakaj ropotajo in piskajo. S svojo zavestjo in podzavestjo se bo trudil to osmisliti. Potem ga isti nasmejani starši povežejo v nekakšno blago, kar mu je neudobno. Poskuša se osvoboditi, a zaman! Edino, kar lahko naredi v znak protesta, je, da vpije - nezadovoljen joka, prosi za pomoč in od razburjenja vpije. Tega trenutka angel in vladar postane ničevi suženj, ki prosi za milost.

Otroku enega za drugim izročajo predmete umetnega sveta; dobrine so nova igračka, nova obleka. Tako mu sporočajo, da so ti predmeti glavna stvar v svetu, v katerega je prišel. Čeprav je majhen, je najpopolnejše bitje v vesolju, oni pa se obnašajo do njega, kot do nedoraslega, nepopolnega bitja. Poleg tega mu v ustanovah, kjer, kot vi mislite, poteka izobraževanje, govorijo o lepih stvareh in vrednotah umetnega sveta. Šele pri devetih letih mu omenijo tudi obstoj narave, kot da je privesek nečesa drugega, glavnega, s čemer mislijo na stvaritve človeških rok. Večina ljudi do konca svojih dni sploh ne more spoznati Resnice. Navidez preprosto vprašanje: "V čem je smisel življenja?" tako ostane nerešeno. In vendar je smisel življenja v Resnici, Radosti in Ljubezni. Devetleten otrok, ki je vzgojen v naravnem svetu, točneje pozna zgradbo vesolja, kot izobraževalne ustanove vašega sveta in večina družbeno priznanih strokovnjakov.

                   -- Anastazija, Zveneče cedre tajge

Pred davnimi časi je živel moder, star kralj. Poklical je svoje modre može in jim rekel: "Želim, da se lotite raziskave in zame sestavite modrost vseh časov. Rad bi, da jo zvežete v knjigo za blagor prihodnjih generacij." Odpravili so se v svet in se po dolgem času iskanja vrnili z dvanajstimi obsežnimi bukvami. Modri kralj jih je premeril in rekel: "Zaupam vam, da je v teh knjigah modrost vseh časov, toda zdaj so preobsežne; če modrosti ne strnete, je ljudje ne bodo marali brati."

Naslednjič so se vrnili z eno debelo knjigo in modri kralj je spet pripomnil: "Še vedno predolgo. Strnite." Vrnili so se z enim poglavjem, potem z eno stranjo, nato z enim odstavkom, na koncu pa z enim stavkom. Kralj ga je prebral in rekel: "Ja, to je to!" To je dejansko modrost vseh časov. Kakor hitro se ljudje po vsem svetu naučijo te modrosti, bomo rešili mnoge težave." Stavek se je glasil: "Nobeno kosilo ni zastonj!"

                   -- Neznan avtor

Nazaj na vrh

Boj proti uničevanju duše,
zadnja priložnost v puberteti (Alice Miller, For Your Own Good)

Starši so pri pokoravanju otrok s številnimi metodami ponavadi tako uspešni, da ne naletijo na težave vse dokler otrok ne pride v puberteto. "Ohlajanje" čustev in nagonov v času latentnega obdobja je staršem v spodbudo pri prizadevanju, da vzgojijo vzornega otroka. V knjigi Hilde Bruch "Zlata Kletka" starši hčera z anoreksijo [bolezensko stanje pomanjkanja teka] govorijo o tem, kako nadarjene, prijazne, uspešne, ubogljive in uvidevne so bile kot otroci. Ne morejo razumeti, od kod nenadna sprememba. Mladostnik jih pusti nemočne in nesposobne doumeti, saj zavrača vse norme in njegovega samo-uničujočega vedenja ne morejo spremeniti niti z logičnimi argumenti niti z zvitimi metodami "strupene pedagogije".

V puberteti mladostnike pogosto popolnoma presenetijo in prevzamejo intenzivni pristni občutki, katere jim je v latentnem obdobju uspelo držati daleč stran. Z razcvetom biološke rasti iščejo ti občutki (gnev, jeza, upornost, zaljubljenost, spolna želja, navdih, radost, zanesenost, žalost) možnost, da se v celoti izrazijo. Toda v mnogih primerih bi to ogrozilo psihično ravnotežje staršev. Če bi mladostniki odkrito kazali svoje prave občutke, bi tvegali, da jih pošljejo v zapor kot nevarne zločince ali pa bi jih razglasili za blazne in zaprli v psihiatrične klinike. Shakespearovemu Hamletu ali Goethejevemu Wertherju naša družba gotovo ne bi mogla ponuditi nič več kot psihiatrično kliniko, pa tudi Schillerjevega Karla Moora bi dočakala podobna usoda. Zato se odvisneži od mamil poskušajo prilagoditi družbi, tako da se borijo proti svojim avtentičnim občutkom, ker pa v nevihtni poberteti ne morejo živeti popolnoma brez njih, iščejo ponovno vez z njimi po mamilih. To navidez učinkuje, zlasti na začetku. Toda družbena stališča, ki jih poosebljajo starši in ki jih je mladostnik že davno ponotranjil, morajo prevladati: posledice prisotnosti močnih, intenzivnih občutkov so zavračanje, osamitev, izobčenje in smrtna grožnja, t.j. samo-uničenje.

Odvisnež od mamil kaznuje samega sebe, ker išče svoj pravi jaz -- kar je vsekakor upravičen in bistven cilj -- s tem ko uničuje lastne spontane občutke, ponavlja kazen, ki ga je doletela v zgodnjem otroštvu, ko je pokazal prva znamenja življenjske sile. Skoraj vsak odvisnež od heroina govori o tem, kako je sprva izkušal občutke dotlej nepoznane intenzitete, kar je vodilo v povečano zavedanje o tem, kako topo in prazno je njegovo vsakdanje čustveno življenje.

Odvisnež si sploh ne more zamisliti, da so taki občutki možni brez heroina, zato razumljivo začne hrepeneti po tem, da se še ponovijo. Mlad človek v teh trenutkih, ko se izvije iz običajne utečenosti, odkrije, kakšen bi lahko bil; vzpostavi stik s samim sabo in, kot je pričakovati, potem ko se to zgodi, več ne najde miru. Ne more več živeti, kot da njegov pravi jaz ne bi nikoli obstajal. Zdaj ve, DA OBSTAJA, ve pa tudi to, da so pravemu jazu vse od zgodnjega otroštva bile zaprte vse priložnosti. Zato se odloči skleniti kompromis z usodo: srečeval se bo s samim sabo od časa do časa, ne da bi to kdo drug ugotovil. Niti on sam ne bo uvidel, za kaj pravzaprav gre, saj izkušnjo prinese "stuff", učinek pride od zunaj in ga ni lahko vzbuditi. Nikoli ne bo postal integrirani del njegove osebnosti. Odvisnež nikoli ne bo moral oziroma ne bo zmožen prevzeti odgovornost za te občutke. To potrjuje tudi to, kar se dogaja v intervalih med fiksi -- za nje je značilna popolna apatija, letargija, praznina, nelagodnost in tesnoba. Fiksa je konec kot sanj, ki se jih ne moremo spomniti in ki nimajo nikakršne vloge v našem celovitem življenju.

Razloge, zakaj človek postane odvisen od absurdnega poriva, je s to podlago mogoče razumeti, če se ozremo na odvisnikovo preteklost. Ker je bila odvisnost skupni imenovalec njegovega celotnega življenja, jo le stežka lahko vidi v pravi luči. Neka štiriindvajset letna ženska, ki je bila odvisna od heroina že od šestnajstega leta, je na TV povedala, da za navado zasluži s prostitucijo, mamila pa mora jemati, da bi se lahko "spopadala s tistimi živalmi." Nastopa zelo odprto in iskreno, tako da lahko ovrednotimo vse, kar je povedala in sočustvujemo z njo. Edino, kar ostane uganka, je njena trdna sprijaznjenost z dejstvom, da je ta začarani krog edino možno življenje. Ta ženska si nikakor ne bi mogla zamisliti drugačnega življenja, prostega zasvojenosti, saj ni nikoli poznala svobodne odločitve. Njeno življenje je zmeraj nadkriljeval uničujoči poriv, zato ni mogla prepoznati absurdnosti svoje poti. Kot je pogosto pri odvisnežih od mamil, tudi v tem primeru ni presenetljivo, da je ženska še naprej idealizirala starše. Čutila se je krivo, ker je bila tako šibka, da jih je razočarala in osramotila. Prav tako je povedala, da je kriva "družba" -- česar, jasno, ni mogoče zanikati. Toda dejanske zagate, namreč konflikta med iskanjem pravega jaza in nujnega prilagajanja potrebam staršev, ne bo mogla uvideti vse dokler bo vztrajala pri tem, da obvaruje starše pred nelagodnostjo in kesanjem zaradi slabe vesti. Nazoren primer tega je zgodba o Christiane F., skozi katero nam bo lažje razumeti to zagato.

Iskanje sebe in uničevanje jaza z mamili
Življenje Christiane F.

Prvih šest let je Christiane preživela na deželi, na kmetiji. Ves dan je prebila s kmetom, hranila je živali in se s prijateljicami igrala na seniku. Potem se je z družino preselila v Berlin, kjer je skupaj z leto dni mlajšo sestro in obema staršema živela v dvo in pol sobnem stanovanju na dvanajstem nadstropju stolpnice v velikem stambenem naselju. Nenadna izguba podeželskega okolja, znanih prijateljev za igro in zlasti širnega prostora, ki ga nudi življenje na kmetiji, je bilo že samo po sebi hud udarec za otroka. Tragedijo pa je še večja, če mora otrok preboleti to izgubo popolnoma sam in če je nenehno soočen z nepredvidljivimi kaznimi in tepežem ... [O njeni usodi je napisana knjiga in posnet film.]

Nazaj na vrh

Pesmi

Spodaj je moj prevod čudovite pesmi Charlesa C. Finna:


PROSIM, PRISLUHNI BESEDAM,
KI JIH NE POVEM

Ne pusti se zavesti.
Ne dovoli, da te preslepi obraz, ki ga nosim,
kajti nosim masko. Nosim na tisoče mask,
ki se jih bojim sneti,
in nobena nisem jaz.

Pretvarjanje je veščina,
ki mi je prešla v kri;
a ne dopusti, da te to preslepi,
za božjo voljo, naj te ne preslepi!
Dajem vtis, da sem varen,
da je zame vse sončno in mirno,
tako v meni kot okoli mene,
da sem gotov, samozavesten,
umirjen in brezbrižen,
da je nebo jasno in držim uzde trdno v rokah.
Da ne potrebujem nikogar.
Toda ne verjemi mi.

Na površini morda res nimam brazd,
ampak površina je le maska,
ki se večno spreminja in me skriva.
Podnjo ni ne elegance ne ugodja.
Podnjo je moj pravi jaz,
zbegan, prestrašen, osamljen.
Vendar to skrivam.
Zmrazi me ob pomisli,
da drugi opazijo mojo slabost in strah.
Zato se panično skrivam za masko, za delo mojih rok,
nonšalantno, sofisticirano fasado, ki mi pomaga
pretvarjati se,
ki me varuje pred vedočim pogledom.
Ampak prav tak pogled je moja odrešitev.

Seveda, le če mu sledi sprejemanje,
če mu sledi ljubezen,
to je edino, kar me lahko osvobodi sebe samega -
zaporskih zidov, ki sem jih sam zgradil,
sten, ki jih s takim naporom postavljam -
edino, kar mi bo zagotovilo to,
o čemer se sam ne morem prepričati,
da res kaj veljam ...
Ampak tega ti ne povem, ne upam si ... bojim se.
Bojim se, da tvojemu pogledu ne bosta sledila
sprejemanje in ljubezen.
Bojim se, da me ne boš maral, da se boš smejal ...
In tvoj smeh bi me ubil.

Bojim se, da sem globoko v sebi ničvreden,
da sem zanič,
da boš to videl in me zavrnil.
Tako igram svojo obupano igro pretvarjanja
in moje življenje postane bojišče.
Ne maram te izumetničene igre,
te plitve, lažne igre.
Rad bi bil pristen, spontan, rad bi bil jaz,
toda moraš mi pomagati.
Moraš mi ponuditi roko …
čeprav je to morda zadnje,
kar navidez želim ali potrebujem.
Le ti lahko zbrišeš z mojih oči
otopelo strmenje dihajočega mrtveca …
Samo ti me lahko oživiš.

Vsakokrat, ko si prijazen, ljubezniv in spodbuden,
vsakič, ko poskusiš razumeti,
ker dejansko čutiš skrb,
na mojem srcu začnejo rasti krila …
drobna, krhka krila, pa vendar krila.
S čutečnostjo in sočutjem,
z močjo razumevanja,
lahko vame vdihneš življenje.
Rad bi, da to veš.
Rad bi, da veš, kako pomemben si mi.
Da lahko ustvariš
pravega mene,
če se le odločiš.

Ne bo ti lahko.
Tako dolgo sem prepričan o lastni nevrednosti,
da so stene okoli mene otrdele.
Bliže, ko mi prideš,
bolj slepo utegnem udariti nazaj;
to je nerazumno, da,
a ne glede na to, kaj piše o človeku v knjigah -
jaz sem nerazumen!

Bojujem se proti isti stvari, po kateri silno hrepenim.
Ampak rekli so mi,
da je ljubezen močnejša od debelih sten
in v tem je moje upanje.
Moje edino upanje.
Prosim, poskusi porušiti te stene s čvrsto roko,
a tudi z nežno roko - kajti otrok je zelo občutljiv.

Se morda sprašuješ, kdo sem jaz?
Sem nekdo, ki ga dobro poznaš …
vsak moški sem in vsaka ženska, ki jih srečaš.


MISLI

Modre misli ljudi iz vsega sveta so me izgradile in naredile takega, kot sem. So praktično del mene. Tu navajam seznam ljudi, ki so doprinesli k izgradnji mojega življenjskega nazora, ki so mi dali podlago za lastno pisanje in mnoge njihove misli.

seznam
kratke misli
daljše misli
pesmi
stopničke modrosti

domov