Gradnja pristne skupnosti

99% ljudi potrebuje za duhovni razvoj pristno skupnost, ne morejo rasti sami. Gotovo tudi večina nas spada v teh 99%, torej bi nam dobro delo, če bi se vključili v pristno skupnost in bi lahko čim hitreje rasli in se razvijali. Toda, ali ste se že kdaj vprašali, kaj sploh je skupnost? Ali lahko s tem imenom označimo prav vsako skupino ljudi, ne glede na njeno dinamiko, ali pa ima skupnost karakteristične zakonitosti? Kakšna je razlika med skupnostjo in organizacijo? Del kakšne skupnosti bi sami radi bili in kakšen je naš cilj pri tem?

Kakšen je idealen model pristne skupnosti?

a) ni izključevalna (ne izključuje nikogar od članov iz dejavnosti skupnosti in nikogar od zunanjih udeležencev od opazovanja delovanja ali delnega sodelovanja pri njem, izključuje le tiste, ki interesno niso povezani s skupnostjo, pa vendar ohranja "mehke" meje do drugih skupnosti)

b) podpira ranljivost (člani ničesar ne prikrivajo in znajo sprejeti najgloblja čustva drugih)

c) je individualistična (vsakdo je lahko to, kar je, pa zaradi tega ni zaničevan, ne sme pa namerno žaliti ali škoditi ostalim članom)

d) potrebuje jedro trdno zavezanih članov (ki ostanejo zvesti v dobrem in slabem)

e) je realistična (ker dopušča pestro individualnost, omogoča večstranski in zato bolj realističen pogled na sleherno zadevo. Za to je potrebna velika ponižnost, saj se vsak nauči ceniti darove drugih in svoje omejitve. Bolj ko so člani skupine pristna skupnost, bolj ponižni lahko postanejo in tako pridejo do modrih, realističnih rešitev. Kaj mislite, v kakšni skupini bodo prišli do modrih, realističnih odločitev: arogantni ali ponižni?)

f) je kontemplativna (sama sebe proučuje in analizira. Zaveda se sebe in se pozna.)

g) nenehno obnavlja svoj duh (ta se stalno izgublja in ga je treba nenehno obnavljati. Zdravje je stanje nenehnega vzdrževanja zdravega stanja in boja proti boleznim.)

h) je varno mesto (redka so mesta, kjer lahko izražamo vsa čustva brez zadrege in skupnost naj bi bila tako mesto)

i) nikogar ne spreobrača ali čisti (na silo! Ko se ljudje vključijo v ljubeče okolje pristne skupnosti, samodejno privzamejo ustrezna načela brez občutka krivde in prisile.)

j) ne pozna strankarstva (čeprav pozna konflikte, se ti rešujejo brez čustvenih ali telesnih vojn, temveč modro in častno. Članom več pomeni skupno prizadevanje k zastavljenim ciljem kot medsebojni spopadi.)

k) je skupina samih vodij (ni totalitarna, zahteva razporeditev vodstva na vse člane in sporazumno določanje sklepov - s konsenzom - torej ni glasovanj, pa vendar so vsi zadovoljni s skupaj sprejetimi odločitvami)

l) ima duh miru in svobode (ki prinaša neskončno radost. Vsak član jo lahko izkusi in nikoli več ne bo hotel zamenjati tega občutka za kaj drugega.)

m) ni organizacija (organizacija ima veliko bolj detajlno strukturo, medtem ko je v skupnosti struktura le zmerna, ne sme pa biti popolnoma odsotna. Organizacija omogoča doseganje ciljev, skupnost pa duhovni razvoj.)

Mislim, da je teh nekaj alinej dovolj, da dobite predstavo o pomenu besedne zveze "pristna skupnost".

Štiri faze razvoja od lažne skupnosti do pristne skupnosti

1. lažna skupnost
2. kaos
3. praznjenje
4. pristna skupnost

Najprej je videti, da je vse prekrasno, vsi se razumemo, vsega je dovolj, komunikacija teče, cilji so postavljeni, dobro jih izpolnjujemo, vodja ima uzde čvrsto v svojih rokah, vsi smo zdravi in zadovoljni. Senzitiven človek pa vendarle opazi, da vse ni tako idealno. Depresija skupine je potlačena, ker ne ustreza trenutnemu trendu, in bi član, ki bi jo izrazil, tvegal izobčenje. Skupina se ne sooči s problemi, temveč jih vešče pomete pod prag.

Vse to se odraža skozi nezaupanje, napetost, neskladje, nastajanje "strank", spore, nasilno spreobračanje, zaprtost vase, nepripravljenost spremeniti se itn., skratka kaos. Ti dejavniki onemogočajo, da bi vsi člani skupine zaživeli kot skupnost. Ker pa so se na začetku zavezali, da ne bodo šli stran, morajo ostati skupaj do konca in se nekako le pobotati. Ena pot v spravo je organizacija, s katero res zmanjšajo kaos, toda v tem primeru nastane hierarhija, ki ne podpira zaupnosti, enakopravnosti, odprtosti, ljubezni, sproščenosti ipd.

Za vstop v pristno skupnost je potrebno praznjenje od vseh občutkov, ki so ovira za nastanek skupnosti. Ta faza je najtežja. Treba se je znebiti: pričakovanj in fiksnih prepričanj, predsodkov, ideologij, teologij in rešitev, potrebe po spreobračanju, potrebe po kontroliranju. Ko so vsi v skupini tega zmožni do zadostne mere, ko so pripravljeni na določeni ravni "umreti" drug za drugega, se rodi skupnost.

Takrat se na skupnost spusti tišina in ko prvi član spregovori o sebi, govori zelo ranljivo o najglobljih kotičkih svojega srca in vsi ga spontano poslušajo z vso pozornostjo. Nato spregovori drugi član in tretji in četrti itn. Izražajo veliko žalosti in nesreče, smeha in radosti. Rodila se je skupnost. Zdaj jo je treba le še vzdrževati, dokler je to potrebno, in biti pripravljen, da skupnost tudi umre, če je že izpolnila svoj namen.

Pri vzdrževanju skupnosti se je treba ozirati na naslednje dejavnike:

Velikost
Strukturo
Vodstvo
Vključevalnost
Intenziteto
Zavezanost
Individualnost
Opredelitev nalog
Obrede

Glede na vrsto skupnosti je treba dati ravno pravo mero poudarka slehernemu od njih. Na primer: če skupnost opazi rast, mora razmišljati o razvoju strukture, vendar ne pretiravati, pri čemer veliko pomaga, če se cepi na povsem avtonomne dele. Vodstvo mora biti vedno razporejeno na vse člane, zato so potrebna redna srečanja, na katerih skupaj prinašajo odločitve. Če skupnost zaradi svoje narave zahteva stroge zaobljube, mora določiti stopnje pri vključevanju novih članov, pa vendar jim že od začetka dopustiti aktivno sodelovanje pri delovanju skupnosti, če je narava skupnosti zelo liberalna, pogoji za pristop novih članov sploh ne bodo strogi, in bo s tem manj težav.

Kadar je dejavnost skupnosti zelo intenzivna, npr. v samostanu, kjer so vsi skupaj 24 ur na dan, to terja veliko zavezanost članov in soglasno sprejet strožji red, pri skupinah, ki se srečujejo na primer en krat tedensko, pa je treba manj reda. Da bi skupnost brezhibno delovala, mora imeti jedro zavezanih članov, ki nosijo duh skupnosti tudi v najhujših težavah. Koliko naj jih bo minimalno, je odvisno od vseh ostalih dejavnikov. Strožja skupnost bo avtomatično dovoljevala manj individualnosti. V samostanu je je gotovo precej manj, saj je skupnost po naravi bolj zaprta in se drži bolj strogega reda, pa vendar je v okviru skupnosti precejšnja.

Število in oblika nalog, ki naj bi jih skupnost opravljala, morajo biti natančno opredeljeni. Nujni so tudi bolj ali manj pobožni obredi, vsaj uvod in zaključek, ki dajo skupnosti duh svečanosti.

Posameznik

Tudi posamezniki, ki se vključijo v skupnost, gredo skozi stopnje razvoja. Okvirno jih lahko razdelimo na štiri:

1. kaotična, nedružbena
2. formalna, institucionalna
3. skeptična, individualna
4. mistična, skupnostna

Na prvi stopnji so tako imenovani ljudje laži. Pri otrocih se zgodi prehod iz elementarne prve stopnje na drugo s tem, ko odraščajo in postopoma sprejmejo družinski in družbeni red. Svojo naravo postopoma uskladijo z družbenimi normami, da jim postane naravno nekaj drugega. Tipičen primer je opravljanje velike potrebe. Najprej to storijo, kadar jim paše, kjer jim paše, kar je za telo tudi naravno. Potem se pa naučijo potrebo zadrževati, dokler ne pridejo do stranišča. Kasneje jim to postane tako naravno, da bi jim bilo neprijetno opraviti potrebo v drugačnih okoliščinah. Pri odraslih se prva stopnja odraža v neurejenosti, nediscipliniranosti, nečlovečnosti, surovosti, pomanjkanju integritete itn.

Prehod s prve na drugo stopnjo je navadno sunkovit. Bog odreši reveža iz stanja kaosa, ali pa ta sam ne more več prenašati ničevega življenja. Pogosto taki ljudje vstopijo v strogi red kakšne institucije, najpogosteje v kako religiozno institucijo. Zelo se navežejo na organiziranost in red, ki jim ga institucija nudi in jih vsaka najmanjša sprememba spravi iz tira. Bolj so navezani na zunanje vidike kot na srž religije. Ne zaupajo sebi, zato jim strog nadzor religiozne organizacije zelo ustreza.

Sčasoma se začne vera v nezmotljivost institucije krhati, kar pogosto vodi v skeptičnost, spekulativnost, individualizem, intelektualnost, celo ateizem. Čeprav bi jih marsikdo označil z besedo neverniki, so duhovno na višji stopnički kot tisti na drugi stopnji, saj so aktivni, neomajni iskalci resnice.

Če so na drugi stopnji globoko ponotranjili načela religije, bodo postopoma v njih začeli vedno bolj prepoznavati drugačno plast, ki jih bo zelo pritegnila Celovita podoba sestavljanke, ki jo zlagajo iz koščkov svojih dognanj, postaja vedno bolj podobna "primitivnim mitom in praznoverju", ki jih negujejo tisti na drugi stopnji. Ko to uvidijo, se začne njihovo spreobračanje v četrto, mistično, skupnostno stopnjo razvoja. Na tej stopnji dejansko začutijo povezanost vseh bitij in stvari, prisotnost Boga v vsem, svojo majhnost in brezmejnost neznanega okoli njih. Toda neznanega se ne bojijo, kot ljudje na drugi stopnji, ampak ravno nasprotno, z raziskovalnim duhom se zaženejo vanj, da bi prodrli čim globlje v skrivnost Boga in njegovega stvarstva.

Prehodi niso samo enostranski, dogaja se tudi to, da človek vedno znova drsi gor in dol zlasti med stopnjama 1 in 2 ter med stopnjama 3 in 4.

V pristni skupnosti skladno delujejo posamezniki z vseh štirih stopenj. Le pri skrajno zlobnih ljudeh prve stopnje je vredno razmisliti, ali jih je bolje izključiti. Samo delovanje skupnosti sicer poteka po normah četrte stopnje, ki so najbolj primerne za gradnjo skupnosti in vse spodbujajo k rasti.

Če bi želeli biti del take skupnosti, pišite na: zdravduh@email.si
ali pa pokličite na tel.: (02) 2512-383 oz. (041) 286-444 in vas bomo obvestili, kdaj bo začela delovati.