POGLAVJE IZ KNJIGE
PROSTRANSTVO LJUBEZNI
Zbirka Anastazija

4. del
1. poglavje
Vse to obstaja tudi zdaj

"Pripovedovala ti bom o stvarjenju, Vladimir. Potem si bo lahko vsakdo sam odgovoril na vprašanja. Prosim, Vladimir, prisluhni mi in piši o Stvarnikovi veliki stvaritvi. Dobro me poslušaj in poskusi z dušo razumeti stremljenje božanskih sanj."

Anastazija je izgovorila te besede in raztreseno umolknila. Zrla je vame in molčala. Najbrž jo je zmedlo to, da je na mojem obrazu opazila nezaupanje do tega, kar naj bi mi povedala o stvarjenju in Bogu.

Ampak zakaj se v meni in v drugih ljudeh ne bi smel pojaviti dvom? Marsikaj je sposobna izfantazirati ta drzna puščavnica.! Nikakršnih zgodovinskih dokazov nima. Če že kdo lahko z dokazi govori o preteklosti, so to zgodovinarji in arheologi. O Bogu in Svetem pismu piše tudi v knjigah drugih verstev, v različnih knjigah. Kdove, zakaj v njih govorijo o Bogu tako različno. Ali ne zato, ker povsem tehtnih dokazov nima nihče?

"Obstajajo dokazi, Vladimir," je Anastazija nenadoma prepričljivo in vznemirjeno odgovorila na moje nemo spraševanje.

"In kje so?"

"Vsi dokazi, vse vesoljne Resnice so za večno shranjene v vsaki človeški duši. V njej zmota in laž ne moreta dolgo obstati, duša ju prej ali slej zavrže. Vidiš, zato človeku podtikajo toliko protislovnih teorij. Laž potrebuje vedno nov videz, vedno nove maske. Človeštvo ji naseda kot čreda in spreminja družbeni red. Pričakuje, da bo v tem našlo izgubljeno resnico, medtem pa se vse bolj oddaljuje od nje."

"A kdo je dokazal in kako, da je resnica v vsakem človeku? Je skrita v duši ali še kje drugje v nas? In če je res tam, zakaj se skriva?"

"Nasprotno, vsak dan pred svitom se želi razodeti vsakomur. Razodeva se v utripu življenja okoli nas in kot življenjska večnost."

Anastazija je pritisnila dlani obeh rok k zemlji, potegnila z njimi po travi in jih iztegnila proti meni: "Poglej,Vladimir, morda bodo te stvaritve pregnale tvoje dvome." Na njenih iztegnjenih dlaneh sem videl travna semena, zraven je bil majhen cedrov orešek in še nekakšen hrošček je lezel po njih. "In kaj vse to pomeni? Na primer, orešek?" sem vprašal.

"Glej, Vladimir, tu je čisto majhno zrno, če pa ga posadiš v zemljo, bo iz njega zrasla veličastna cedra. Ne hrast, ne javor, ne vrtnica, ampak samo cedra. Cedra bo potem znova ustvarila prav takšno seme, v katerem bodo spet, tako kot v prvem, popolni podatki pravirov. In če milijone let v preteklosti ali prihodnosti tako seme pade na plodno prst, bo iz njega vedno pognala samo cedrova mladika. V njem so, tako kot v vsakem semenu božanskih stvaritev, v popolnosti vsebovani vsi Stvarnikovi podatki. Minevajo milijoni let, ki pa teh podatkov ne morejo izbrisati ali uničiti. Stvarnik je človeku, svoji najvišji stvaritvi, že v trenutku stvarjenja predal vse. Vse resnice in vse njihove bodoče izpolnitve je Oče, navdihnjen z velikim hrepenenjem, položil v svojega ljubljenega otroka."

"Kako pa naj spoznamo to resnico? Od kod iz sebe naj jo potegnemo - Iz ledvic, srca ali možganov?"

"Iz čustev. Poskusi resnico spoznati s svojimi čustvi. Zaupaj jim. Otresi se preračunljivih nepreverljivih predpostavk."

"Dobro. Če res kaj veš, mi povej. Morda se bo le našel kdo, ki te bo lahko dojel s čustvi. Kaj je torej Bog? Bi ga lahko opisali in dokazali s kako znanstveno formulo?"

"Z znanstveno formulo? Ta bi bila po dolžini daljša od obsega Zemlje. Ko bi se končala, bi nastala nova. Bog ni manjši od tega, kar se lahko porodi v človekovih mislih. Hkrati je trd in vakuum in vse tisto, česar ne moremo videti. Nesmiselno si je prizadevati, da bi ga dojeli z razumom. Vse formule Zemlje, vse podatke vesolja strni v drobno zrno svoje duše, jih preobrazi v čustva, tem pa dovoli, da se ti razkrijejo."

"Povej bolj preprosto, jasno in konkretno, kako bi moral čustvovati?"

"O Bog, pomagaj mi! Pomagaj mi, da bom iz kombinacij današnjih besed ustvarila dostojno podobo."

"Vidiš, zdaj ti pa besed primanjkuje. Bilo bi bolje, ko bi prej prebrala velik slovar. Tam so zapisane in razložene vse besede, ki jih zdaj govorimo."

"Samo današnje. Ampak v sodobnih knjigah ni več tistih besed, ki so jih tvoji prastarši izgovarjali o Bogu."

"Imaš v mislih staroslovanske besede?"

"Še zgodnejše. Pred staroslovanskim besednimi zvezami je obstajal način, kako so ljudje potomcem podajali svoje misli."

"O čem govoriš, Anastazija? Vsi vedo, da ima naše pismenstvo izvor pri dveh pravoslavnih menihih. Ime jima je bilo … njuni imeni sem že pozabil."

"Najbrž misliš na Cirila in Metoda."

"Seveda! Onadva sta zasnovala našo pismenost."

"Točneje rečeno: spremenila sta pismenost naših mater in očetov."

"Kako spremenila?"

"Po ukazu. Da bi za vedno pozabili na slovansko kulturo. Iz spomina ljudi so izginili vsi ostanki vedenja iz pravirov, saj se je le tako lahko uveljavila nova kultura, ki je podredila narode samovolji svečenikov."

"Kakšna je zveza med pismenstvom in novo kulturo?"

"Ko bi zdaj otroke učili pisati in govoriti samo v tujem jeziku ter jim prepovedali uporabljati dosedanji jezik - od kod bi potem, Vladimir, tvoji pravnuki izvedeli kaj o naših dneh? Mladim ljudem, ki so jih opeharili za znanje o preteklosti, ni težko vcepljati novih naukov, kot da so najbolj pomembni. O njihovih starših jim lahko napletajo, kar se jim zljubi. Ko izgine jezik, z njim izgine tudi kultura. Take nakane so imeli. In vendar ljudje, ki so si zastavili ta cilj, niso vedeli, da je kal resnice zmeraj nevidno prisotna v človeški duši. Samo čistih kapljic rose se mora napiti, pa bo pognala in se okrepila. Poglej, Vladimir. Sprejmi, prosim, moje besede in začuti, kaj stoji za njimi."

Anastazija je nekaj časa govorila čisto počasi, potem je nekaj časa hitro kovala dolge stavke in jih izgovarjala zelo poudarjeno, nato je za trenutek umolknila in se zamislila, na koncu pa so iz njenih ust privreli dolgi in s stališča našega jezika nevsakdanji stavki, kot da bi jih vlekla iz vesoljnega prostranstva. Včasih so se v njeno govorico vpletle meni neznane besede. Toda vsakič, ko se ji je to zgodilo, je vzdrhtela in nejasne besede zamenjala z bolj ustreznimi in razumljivimi.

Ko je govorila o Bogu, je poskušala kar naprej vse dokazovati: "Vsem je znano, da je človek ustvarjen po božji podobi. Toda po čem se to vidi? Kje so v tebi značajske poteze Boga? Si se nad tem že kdaj zamislil?"

"Pravzaprav ne. Nekako se mi ni ljubilo razmišljati. Raje mi ti pripoveduj o njih." "Ko človek, utrujen po vsakdanjem vrvežu, leže v posteljo, da bi zaspal, in ne čuti več svojega telesa, takrat kompleks nevidnih energij, njegov višji jaz, delno zapusti telo. Od tega trenutka zanj ne obstajajo več zemeljske meje, čas in prostor izgineta. Tvoja zavest v trenutku zaobseže poljuben del vesolja. Splet čustev zaznava hkrati pretekle in prihodnje dogodke, jih razčlenjuje in primerja s sedanjostjo ter sanja. Ta pojav potrjuje dejstvo, da človek brezmejnega vesolja ne zaznava samo s telesnimi čutili. Misli, ki mu jih je podaril Bog, nenehno nekaj snujejo; sposobne so ustvarjati drugačne svetove ali spreminjati že ustvarjeno.

Včasih človek v snu kriči in se nečesa boji. Takrat dejanja, storjena v preteklosti ali prihodnosti, vznemirijo kompleks njegovih čustev, ki je v tem času osvobojen zemeljskega vrveža. Zato človek v sanjah ustvarja. Njegove zamisli težijo k temu, da bi se prej ali slej uresničile v življenjski stvarnosti. Ali se utelesijo v sprevrženi obliki ali pa v harmoniji s svetlobo, delno ali v polnosti, je odvisno od tega, v kolikšni meri pri njihovem nastanku sodeluje navdih, koliko točno in podrobno so v trenutku stvarjenja upoštevani vsi vidiki, koliko navdih okrepljuje tvoj božanski jaz.

V vsem vesolju sta samo Bog in Božji sin, človek, sposobna ustvarjati. V začetku vsega delujejo misli Boga; njegove predstave, vizije, se spreminjajo v živo materijo. Tudi človeška dejanja se najprej spočnejo v mislih in predstavah. Vsi ljudje na Zemlji razpolagajo z enakimi ustvarjalnimi sposobnostmi, le da jih različno izkoriščajo. Tudi v tem pogledu je človeku dana popolna svoboda. Svoboda obstaja!

Zdaj pa mi povej, Vladimir, kakšne sanje danes sanjajo Božji otroci? Na primer ti, tvoji prijatelji in znanci? Za kaj uporabljate svoje ustvarjalne predstave? Za kaj služijo tebi?" "Meni? No … kako - za kaj mi služijo? Kakor vsi sem se tudi jaz trudil zaslužiti čim več denarja, s katerim bi si v življenju ustvaril dovolj trden položaj, si kupil avtomobil, in to ne samo enega, pa še marsikaj drugega, kar je nujno za življenje; kvalitetno pohištvo, na primer."

"Je to vse? Si samo za to izkoriščal svoje ustvarjalne, Bogu lastne predstave?"

"Saj jih vendar vsi uporabljajo za to."

"Za kaj?"

"Za denar vendar! Kako bi brez njega? Kako bi se oblačili v normalne obleke, dobro jedli, si kaj kupili in popili? Tu je vse jasno, ti pa 'za kaj?' "

"Najesti se in napiti; vedi, Vladimir, da je vse to, še celo v presežku, bilo vsem dano že od začetka."

"Dano? In kam je potem izginilo?"

"Kaj ti misliš?"

"Preprosto mislim, da so se prvotne obleke že dolgo nazaj potrgale in ponosile, izvorno hrano pa so ljudje že zdavnaj použili. Časi se spreminjajo, danes so oblačila krojena po drugačni modi, pa tudi za hrano imamo drugačen okus."

"Vladimir, Bog je dal svojemu sinu neminljiva oblačila, zaloge živil so tolikšne, da mu jih nikoli ne bo zmanjkalo."

"In kje je vse to zdaj?"

"Vse to tudi zdaj obstaja, ohranjeno je."

"Potem pa povej, kje? Kako naj odkrijemo skrivališča, v katerih je shranjenih toliko zalog vse do današnjega dne?"

"Zdaj jih boš videl. Samo poskusi gledati s čustvi, ker lahko samo tako spoznaš bistvo stvaritev božanskih predstav."