PREDSTAVITEV KNJIGE
ZVENEČE CEDRE TAJGE
Zbirka Anastazija

Predstavitev te nenavadne knjige je najlažje začeti s citatom iz nje:

"Anastazija živi v gozdu popolnoma sama, nima bivališča, skoraj ne nosi obleke in si ne dela zalog hrane. Je potomka ljudi, ki so živeli tu že tisočletja v dobesedno drugi civilizaciji. Ohranili so se do današnjih dni zaradi, po mojem mnenju, modrejše odločitve. … Njihovo prisotnost v Tajgi je mogoče določiti le s tem, da je tak kraj bolj urejen, lepši, kakor na primer Anastazijina jasa. Tu se je rodila in je neločljiv del narave. Za razliko od znanih velikih puščavnikov se ni osamila v gozdu le za nekaj časa, rodila se je v tajgi in je le za kratek čas obiskala naš svet."

Že po tridesetih straneh knjige postane bralcu jasno, da Anastazijino poreklo ni kar tako. Popolno sožitje z naravo, z vesoljem, ji omogoča dostop do podatkov in sposobnosti, ki presegajo naše zmožnosti dojemanja. Nikoli ni brala knjig, pa vendar pozna jezike, zgodovino, lahko "pogleda", kamor hoče, ter celo zavestno vpliva na dogodke in ljudi, ima praktično fotografski spomin. Njena ekološka vizija je fantastična, filozofski pogled na smisel človeka in stvarstva je preveč logičen, preveč smiseln, da bi lahko bil "izmišljen", njena čustvena iskrenost, dobrosrčnost in nezmožnost lagati vas lahko spravijo do solz. Ker živi Anastazija kot del mehanizma narave, se trudi učiti druge, kako lahko tudi sami postanejo del narave in ne le kovinski zobnik v ekonomsko-političnem stroju. Pomanjkanje smisla v sodobni družbi je prav posledica odrezanosti človeka od narave.

Anastazija nudi praktične, razumljive nasvete, kako lahko postopoma spet vzpostavimo stik z naravo, čeprav smo ujeti v, kakor mu pravi ona, umetni svet. Kot otroci smo žal neusmiljeno pahnjeni vanj, brez možnosti izbire, in naravo spoznamo le kot njegov privesek. Anastazija zato pravi: "Večina ljudi do konca svojih dni sploh ne more spoznati Resnice. … Devetleten otrok, ki je vzgojen v naravnem svetu, točneje pozna zgradbo vesolja kot izobraževalne ustanove vašega sveta in večina družbeno priznanih strokovnjakov."

Kaj bi še lahko povedali o Anastaziji? Je izredno sočutna, razsvetljena in s svojimi sposobnostmi bega ruske znanstvenike, ki so se že temeljito lotili proučevanja njenih izjav in dejanj. Povrhu vsega je svojevrstna zdravilka. V zvezi z njenimi zdravilskimi sposobnostmi je predsednik združenja ruskih zdravilcev, V. A. Mironov, dejal: "Mi smo pred njo žuželke."

Ruski izvirnik je napisal Vladimir Megre in sicer na Anastazijino pobudo. Do zdaj je v ruščini izšlo sedem knjig, ki so vse bile izjemno dobro sprejete, obetata pa se menda še dve. Knjige o Anastaziji segle ljudem do srca že v 13 jezikih in slovenščina je 14, v pripravi pa je že tudi hrvaška izdaja prve knjige. V slovenščini sta v enem zvezku izšli prvi dve knjigi, jeseni 2003 pa bosta v naslednjem zvezku izšli naslednji dve.

V prilogi lahko preberete nekaj odlomkov iz knjige, takoj spodaj pa je nekaj kratkih utrinkov.

Anastazija: "Bistvo so hoteli pojasniti ljudem prosvetitelji kot so bili Veles, Krišna, Rama, Šiva, Kristus, Mohamed, Buda."
Vladimir: "Ali si brala o njih? Kje, kdaj?"
Anastazija: "Nisem brala o njih, jaz preprosto vem, kaj so govorili, o čem so premišljevali, kaj so hoteli."

*

Iz mene se je iztrgalo: "Anastazija, si ti žival?"
"Zakaj žival? Mar zato, ker moja postelja ni taka kot tvoja? Ni strojev? Raznoraznih pripomočkov? ... Vladimir, ali misliš, da je glavno, kar razlikuje življenje človeka od vsega živega na Zemlji, to, da ima cel kup umetno izdelanih predmetov?"

*

"Za človeka problem prehranjevanja ne bi smel obstajati. Jesti moramo tako kot dihati, vendar nam temu ni treba posvečati preveč pozornosti in odvračati misli od poglavitnega. Stvarnik je to skrb naložil drugim, da bi lahko človek živel kot človek in izpolnjeval svoj namen."
Tlesknila je s prsti in takoj se je prikazala veverica ter ji skočila na roko. Anastazija je ponesla gobček živalce k ustom in veverica ji je iz gobčka predala zrno cedrovega oreška. Orešek je bil olupljen.

*

Anastazija dejansko ne razmišlja o obleki in prehranjevanju. Največkrat hodi naokrog napol gola ali povsem gola. Hrani se s cedrovimi oreški, nekakšno travo, jagodami in gobami. Gobe je le posušene. Sama nikoli ne nabira ne jagod, ne oreškov, se ne preskrbuje in ne dela nobenih zalog, niti za zimo ne. Z vsem jo preskrbi množica veveric, ki tam prebivajo. V tem, da si veverice delajo zalogo za zimo, ni nič čudnega, tako se obnašajo povsod v skladu z naravnim instinktom. Začudilo me je nekaj drugega - ko je Anastazija tlesknila s prsti, so ji bližnje veverice hitro hotele skočiti na iztegnjeno roko in ji dati očiščeno jedrce oreška. Ko udari po kolenu skrčene noge, veverice oddajo glas, kot bi opozarjale druge ter začnejo nositi in nalagati prednjo na travo posušene gobe in druge zaloge. Videl sem, da so to naredile z velikim zadovoljstvom. Pomislil sem, da jih dresira, toda Anastazija je rekla, da so njihova dejanja instinktivna, pa tudi mama veverica s svojim primerom uči mladiče.

*

Vprašal sem Anastazijo: "Zakaj te ne zebe, ko sem jaz v suknji?"
"Zato," je odvrnila, "ker je človeški organizem, ki so ga povijali v obleke, ščitili pred mrazom in vročino v zavetjih, vedno bolj in bolj izgubljal sposobnost prilagajanja spremembam v okolju. Pri meni se ta sposobnost človeškega organizma ni izgubila, zato mi tudi obleka ni posebno potrebna."

*

V zgodnji mladosti je Anastazija lahko poleg materinega pila tudi mleko raznih živali. One so jo preprosto spuščale k svojim seskom. Iz uživanja hrane ne dela nobene ceremonije, nikoli se ne usede le zato, da bi jedla, med hojo si utrga jagodo, rastlinski poganjek in naprej opravlja svoje delo.