Z
VLADIMIRJEM MEGREJEM
V PRAGI 16. IN 17. 5. 2003
V Prago smo odpotovali
v petek zgodaj zjutraj z majhnim avtobusom in enim osebnim avtom.
19 potnikov je po manjših in večjih zapletih (temne sile!) z
enourno zamudo le prispelo do hotela Piramida v Pragi.
Pohiteli smo v nabito polno dvorano s 400 sedeži, v kateri je
množico z odra nagovarjal Vladimir Megre. Zdel se mi je kar
precej osivel, vsaj v primerjavi s slikami na hrbtni strani
ruskih knjig.
Ko sem vstopil v dvorano je ravno govoril, kako je svojemu sinu,
ki mu je prav tako ime Vladimir (kot dojenčka ga boste spoznali
v drugi slovenski knjigi, kot dečka v tretji, zdaj je pa star
že sedem in pol), razlagal, da so ljudje pred tisoči let živeli
v subtropskem pasu in živeli od nabiralništva. Zbiranje hrane
jim je vzelo ves čas, zato se niso mogli ukvarjati z drugimi
stvarmi in niso imeli razvite civilizacije. Deček je potem
očeta vprašal, kako je mogoče, da so v subtropskem pasu, kjer
je hrane v izobilju, ljudje ves čas porabili za iskanje hrane,
ko pa njemu in Anastaziji še v tajgi ni treba skrbeti za hrano.
V nadaljevanju smo spremljali, kako Vladimir Megre še dobri
dve uri odgovarja na razna vprašanja v zvezi z Anastazijo, njenim
sinom, vrtičkarji, cedrami, seksom, dolmeni, življenjem na drugih
planetih, vesoljskimi ladjami ... Kratek povzetek nekaterih
vprašanj in odgovorov bomo objavili na teh straneh v prihodnjih
tednih.
Po trdno prespani noči smo se naslednji dan dopoldne srečali
z Vladimirom v stanovanju Češke prevajalke Valentine. Celotno
uro in pol pogovora je največji slovenski navdušenec nad Anastazijo,
zaljubljeni Ivan Mesiček, posnel na kaseto, ki bo prepisana
in prevedena prav tako objavljena na teh straneh, zato bom zdaj
za konec na kratko napisal samo še nekaj vtisov po srečanju
z Megrejem.
Moram reči, da sem bil pozitivno presenečen. Človek je res tako
preprost in tako "robusten", kakršen se prikaže v
knjigah. Pristen je, iskren, nepotvorjen, direkten in obenem
oseben. Kar precej se sicer mora prilagajati množicam bralcev,
saj je ves čas oblegan z vseh strani, a zna ohranjati uvidevno
komunikacijo.
Njegovi odgovori so bili
premišljeni, zabavni, večinoma povsem na mestu, ni pa se silil
vsem ustreči. Meni je to bilo zelo všeč.
Večkrat je sicer preprosto ponovil, kar je že zapisal v knjigah,
vendar se je izrazil malo drugače, z omembo kakega novega detajla.
To je v mojih očeh še povečalo avtentičnost celotne zgodbe,
ki zame še vedno meji na znanstveno fantastiko. In koliko fantastike
šele sledi v naslednjih knjigah (prebral sem prevod prvih štirih
ruskih knjig)!
Nara Petrovič
|