POGLAVJE IZ NASLEDNJE KNJIGE
PROSTRANSTVO LJUBEZNI
Zbirka Anastazija

5. poglavje
Duh pramamice

(Op.: Anastazija se pogovarja z znanstvenikom Borisom Mojsejevičem, ki jo je prišel iskat za znanstvene raziskave. Oproščamo se za morebitne napakice, tekst še ni povsem lektoriran.)

"Razumela sem nekega jutra …," je tiho rekla Anastazija in njen pogled se je dobesedno potopil v preteklost. "Tistega jutra Vladimira nisem uzrla doma, v majhnem stanovanju, ki ga je začasno najel. Niti z žarkom ga nisem mogla najti. Rojeval se je dan, na katerega je pred mnogimi stoletji v dolmenu umrla moja pramamica. Na ta dan se je vedno spominjam in si prizadevam, da bi se pomenili, pa tudi ona se rada pogovori z menoj. Tudi vi ob dnevu mrtvih hodite na pokopališče k svojim sorodnikom, da bi razmišljali o njih in se pogovorili. Jaz to delam, ne da bi odšla z jase. Žarek mi jih pomaga videti na daljavo in se pogovarjati z njimi, oni pa prav tako začutijo moj žarek. No, tistega dne sem se spominjala pramamice in se kot vedno poskusila pogovoriti z njo , ampak tokrat nikakor nisem zaznala njenih odgovorov. Sploh je nisem začutila; ni se odzivala. Kaj takega se nikoli prej ni zgodilo. Tedaj sem z žarkom poiskala njen dolmen. Ko sem ga našla, sem z vsemi močmi posvetila nanj, a se mi še vedno ni oglasila. Nekaj se je zgodilo, pa nisem vedela, kaj. Njenega duha ni bilo v dolmenu."

"Anastazija, pojasnite, prosim, kaj je to človekov duh. In iz česa je sestavljen?"

"Iz vsega nevidnega v človeku, vključno z nekaterimi strastmi in občutki, ki si jih je pridobil v času telesnega bivanja."

"Ali duh obvladuje katero od energij, ki je analogna z nam znanimi energijami?"

"Da. Duh je energijski kompleks, sestavljen iz mnoštva energij. Ko se konča telesni obstoj individuuma, nekatere od teh sestavin podležejo razpadu na ločene energije, ki se potem uporabijo za rastlinske in živalske spojine ter za neobhodne naravne pojave."

"Kakšna sila je to? Energijski potencial, v kompleksu združenih energij?"

"V vsakem človeku so različni. Najslabotnejši duh ne more premagati niti energije gravitacije, po telesni smrti pa se kljub vsemu razkroji."

"Gravitacije? Najslabotnejši … Je mogoče pojavljanje duha vsaj nekako videti, zaznati, začutiti?"

"Seveda. Na primer po vetru."

"Vetru? Vetru, kakršen ruje drevesa s koreninami vred in jih podira … Če je tako, s kako energijo razpolaga najmočnejši?"

"Najmočnejši? To je vendar samo On. Ne morem povsem razumeti silnosti Njegove energije."

"Potem naj bo, nek srednji duh."

"V kompleksu energij mnogih srednjih duhov je že prisotna osvobojena miselna energija."

"Kakšna je energijska sila, potencial takega srednjega kompleksa?"

"Sem vam že odgovorila: v njem je osvobojena miselna energija."

"Kaj to pomeni? S čim jo je mogoče primerjati? Kako bi jo opredelili?"

"S čim bi jo primerjala? Kako bi jo opredelila? Kakšno energijo si lahko vaš um, zavest oziroma vaše misli predstavljajo kot najmočnejšo?"

"Energijo jedrske eksplozije. Ne … procesov, ki se odvijajo na Soncu."

"Kar ste imenovali, je enako majhnemu delčku osvobojene miselne energije. Kar pa se tiče opredelitev, te si izmišljate sami in jih uporabljate pri medsebojnem besednem sporazumevanju. Danes nobena od opredelitev, ki ste si jih izmislili, ne zadostuje. Lahko pa se oprete na to, kar veste, pomnoženo z neskončnostjo."

"Kakšna je sila duha vaše pramatere?"

"V njem je prisotna osvobojena miselna energija."

"Od kod ste izvedeli za svojo davno prednico? Kako in kje je umrla, če pravite, da se je to zgodilo že pred deset tisoč leti?"

"Potomci mojih prastaršev so iz roda v rod predajali podatke o moji pramamici, ki je odšla umret v dolmen."

"Vam je o njej pripovedovala vaša mati?"

"Ko je moja mama umrla, sem bila še premajhna in nesposobna dojeti take podatke. Vse o mojih mamicah sta mi povedala dedek in pradedek."

"Je duha možno videti z navadnim človeškim vidom?"

"Delno da, če spremenimo zaznavo spektralnosti, videnje barv in notranji ritem."

"Mar je to mogoče?"

"Pojav barvne slepote, ki ga gotovo poznate, je najboljši dokaz, da je to možno. Vi menite, da do tega pojava pride brez človekove volje, da je samo bolezen, ampak to ni res."

"Rekli ste, da je vaša praroditeljica, vaša mati dostojna tega, da bi se podatki o njej prenašali iz roda v rod skozi tisočletja. Zakaj so podatki o njej toliko vredni? Zakaj jih tako visoko cenite?"

"Pramamica je bila poslednja od ljudi pravirov, ki je še obvladala sposobnost in znanje o tem, kako in o čem mora razmišljati ženska, ko doji dojenčka. To je bilo znanje ljudi, živečih pred deset tisoč leti, ki pa se je v sedanji civilizaciji začelo izgubljati. To znanje je dandanes skoraj popolnoma izgubljeno. Moja pramamica še sploh ni bila stara, pa vendar je šla umret v dolmen, da bi ohranila vsa ta znanja pravirov. In ko se bo ljudem začela vračati sposobnost globljega razumevanja stvari, bo v njih vzniknila potreba, da to vedenje posredujejo ženskam, ki dojijo svoje dojenčke. Tedaj bodo ženske druga drugi pomagale spoznati vse v zvezi s tem. S smrtjo v dolmenu je pramamica spoznala še večje resnice, ki so ženskam nujno potrebne."

"Zakaj je šla ravno v dolmen? V čem je razlika med njim in običajno kamnitno grobnico? In zakaj se je odločila umreti, ne da bi dočakala starost? Jo je k temu spodbudilo res pravo razumevanje ali samo vraževerje?"

"Že takrat so dojenju dojenčkov z materinim mlekom pripisovali vse manjši pomen, ženskam pa po njihovi želji dolmeni niso bili namenjeni. Stari poglavar je spoštoval mojo pramamico in vedel, da ji lahko le on izpolni prošnjo, saj je novi starešina ne bi hotel niti poslušati, ker bi imel njene namere za svojeglave. Toda stari poglavar ni mogel prepričati moških, da pripravijo dolmen zanjo, zato ji je prepustil svojega lastnega. Možje niso odobravali njegove odločitve, zato niso hoteli dvigniti pokrova dolmena, da bi lahko stopila vanj. Pa so se ponoči zbrale ženske in same poskusile dvigniti težko kamnito ploščo. Ampak večtonska plošča se ni premaknila. Ob zori je prišel k dolmenu stari poglavar; ni več mogel hoditi, a je vendarle prišepal, opirajoč se na palico. Ženskam se je nasmehnil, spregovoril nekaj spodbudnih besed in dvignile so težko ploščo, da je pramamica vstopila."

"V čem je razlika med dolmenom in običajno kamnito grobnico?"

"Navzven v malo čem. Toda v dolmen, kakor vi imenujete tako kamnito grobnico, so odhajali umirat živi ljudje. Dolmen ni bil samo kamnita kultna zgradba, kakor mislijo ljudje danes. To je spomenik modrosti in velikega samožrtvovanja duha zavoljo bodočih rodov. Še danes je izjemno pomemben zaradi svoje namembnosti. Tudi smrt v takem dolmenu ni bila povsem običajna. Pravzaprav beseda 'smrt' v tem primeru sploh ni ustrezna."

"Kar predstavljam si. Živ človek zazidan v kamnito komoro … Taka smrt je po svoji mučnosti dejansko neobičajna."

"Ljudje, ki so odšli v dolmen, se sploh niso mučili. Neobičajnost njihove smrti je bila v tem, da so do konca meditirali. Odmeditirali so v večnost, tako da so z duhom za vedno ostali na Zemlji in pri tem ohranili nekatera zemeljska čustva. Duša v dolmenu umrlega človeka se je morala za večno odreči možnosti, da se kdaj spet snovno utelesi na Zemlji."

"Kako so meditirali?"

"Vam je zdaj že znano, kaj je to meditacija. Zlasti po starih vzhodnih religijah. Tudi danes obstajajo nauki, ki ljudem pomagajo spoznati delček pojava meditacije, ampak žal ne njenega izvornega namena. Tudi zdaj obstajajo ljudje, ki so sposobni meditirati - za nekaj časa ločiti del duha od telesa in ga potem vrniti. Z meditacijo v dolmenu se je duh, medtem, ko je telo še živelo, popolnoma izlevil iz telesa in se v času, ko je bilo telo še živo, mnogokrat vračal. Nazadnje je duh za vselej ostal v dolmenu. Tako sam vedno čaka na prihajajoče, da bi jim predal modrost prvirov. Čeprav bi telo lahko živelo še nekaj časa, je bilo vendarle za zmeraj zaprto. Dokler je še živelo, je lahko njegov duh bival v raznih razsežnostih in se vračal, kar mu je omogočalo razčlenjevanje podatkov z nepojmljivo hitrostjo, da bi lahko do potankosti prepoznal resnico. Kdor je v dolmenu umrl oziroma odšel v večno meditacijo, je vedel, da se njegova duša in duh nikoli več ne bosta mogla materializirati. Nikoli več se ne bosta mogla vseliti v zemeljsko telo, v materijo. Nikoli se ne bosta mogla za dolgo oddaljiti od dolmena, imela pa bosta sposobnost vzpostavljanja stika z delčkom duše v telesu živega človeka, ki bo prišel k dolmenu. Omenili ste mučno smrto ali muke nasploh - v tem primeru so muke v tem, da tisočletja nihče ne pride k tako umrlim, da bi sprejel ta znanja. Njihova velika tragedija je v tem, da jih živeči ne potrebujejo in da se ne spomnijo njihovih žrtev."

"Anastazija, ali menite, da je za mater, ki hrani dojenčka z lastnim mlekom, zelo pomembno, da spozna ta znanja in sposobnosti?"

"Zelo pomembno."

"Zakaj pa? Saj materino mleko hrani samo dojenčkovo telo."

"Ne samo telesa. To mleko lahko vsebuje ogromno podatkov in čustev. Vi bi vendar morali vedeti, da je v vsaki stvari tudi svojstvena informacija, sevanje, vibracija …"

"Da, to drži. Ampak kako lahko materino mleko predaja čustvenost?"

"Lahko! Mleko je polno čustev. Neločljivo je povezano z materinimi čustvi. Skladno z njimi se mu celo spreminja okus. Kadar doječa mati doživi hud stres, ji lahko mleko celo presahne."

"Ja, to je dejansko možno. Lahko … Pravite, da k vaši praroditeljici nihče ne prihaja. Torej ni bilo nikogar na obisk že mnoga tisočletja?"

"Sprva so prihajali, in sicer potomci istega rodu ter drugi tam živeči ljudje. Pozneje so se na Zemlji začele dogajati kataklizme, zato so se ljudje selili, dolmen pa je ostal sam. Tako v zadnjih tisočletjih k dolmenu moje pramamice ne prihaja nihče, da bi izvedel … Zdaj so te priče sive davnine v razsulu, ker ljudje pač ne vedo …

Ko sem v tajgi Vladimiru pripovedovala o dolmenih in pramamici, je rekel, da bo morda šel obiskat njen dolmen. Takrat sem mu pojasnila, da ne bo mogel dojeti in začutiti njene duše, duha, ne sprejeti njenih podatkov. Moškemu so neznani občutki, ki jih doživlja ženska, ko doji otroka. Moja mamica vsa ta tisočletja ne čaka moških, ampak ženske. Ženske pa tja ne zahajajo. Celo jaz se srečam z njo samo enkrat na leto.

Tudi tistega dne sem se hotela pomeniti z njo, ji reči kaj dobrega, pa nisem mogla. Njenega duha nisem zaznala pri dolmenu. Sama sem, ne da bi razumela zakaj, začela z žarkom naglo preiskovati okolico dolmena, in sicer v vedno večjih in večjih krogih.

Nenadoma sem končno zagledala … V ne prav globoki grapi je na kamnih ležal Vladimir, nezavesten. In moja pramamica … njen duh se je kot zgostek nevidnih energij sklanjal nadenj. Takrat sem dojela. Že od prej sem vedela, da je Vladimir iskal vodiče za pot v gore k temu dolmenu, ki stoji daleč od ceste. Ni našel nikogar. Nihče ga ni hotel spremljati zastonj. Tako se je odločil v gore oditi sam.

Toda ponesrečil se je in z gorske stezice zdrknil v grapo. Na nogah je imel navadne čevlje, neprimerne za hojo po vzpetinah. Sploh ni imel opreme za pohod v hribe. Hotel se je prepričati, ali dolmeni zares obstajajo, se jih dotakniti, zato se je kar sam povzpel do njih. Na dan spomina na mrtve je šel k temu odročnemu dolmenu. Pramamica ni vedela, zakaj ta človek tava po gorah, čeprav je povsem neusposobljen za hojo po takem terenu. Pazila je nanj. Ko mu je spodrsnilo in je zdrknil s poti ter se začel kotaliti navzdol, je nenadoma … njen duh se je v obliki prožnega zgostka zraka pognal navzdol za njim. …

Rešila je Vladimira. Ni treščil z glavo po kamnih, pa vendar je zaradi mnogih udarcev med kotaljenjem navzdol izgubil zavest. Pramamica je kot prožen gibljiv zgostek zraka držala njegovo glavo, kot da bi jo držala v dlaneh, in čakala, da pride k sebi. Zato se tudi ni pogovarjala z menoj.

Ko se je zavedel, se ni umaknila nazaj k svojemu dolmenu. Ostala je spodaj pri njem v grapi in opazovala, kako se vzpenja nazaj k stezi.

Potem sem ugotovila, da je pramamica že na stezi, saj se je z nje začelo kotaliti kamenje. Kot zgostek gibčnega vetriča je metala kamenčke z gorske stezice. Hotela mu je pomagati, da bi se laže spustil nazaj po stezici. Tudi jaz sem si to želela. Začela sem zelo urno voditi žarek sem in tja po stezi, da ne bi bila tako mokra in spolzka in bi se lahko Vladimir vrnil v svojo sobico ter pozdravil rane. Toda ko se je povzpel iz grape, je sedel na stezo in si ogledal skico, ki mu jo je narisal arheolog iz Novosibirskega muzeja. Potem je vstal in se šepajoč podvizal naprej, vendar ne navzdol po posušeni stezi, na kateri ni bilo več kamenčkov, ampak v obratno smer, navkreber. Kar otrpnila sem, ker česa takega nisem pričakovala, pa tudi pramamica menda ni takoj dojela njegovih namenov. Naenkrat je zavil s ceste in se začel plaziti skozi bodičasto grmovje … Postalo mi je jasno, da leze k njenemu dolmenu. Povzpel se je do njega in sedel na njegov portal, na rob kamnite plošče. Začel je odpenjati suknjič. Roka ga je bolela ,zato se je dolgo trudil. Ko ga je odpel, sem pod njim uzrla rože. Tri vrtnice. Stebli dveh sta se polomili. Vrtnice za pramamico so se poškodovale, ko se je kotalil in udarjal ob kamenje. Nekatere podplutbe so krvavele.

Položil je polomljene vrtnice na portal dolmena, si prižgal cigareto in rekel: 'Žal mi je, da so se rože polomile. Te vrtnice so zate, lepotica. Gotovo si bila ravno tako lepa kot Anastazija. Tudi pametna in dobra. Našim ženskam si hotela pripovedovati, kako je treba dojiti dojenčke. Toda one žal ne vedo zate. Tvoj dolmen stoji zelo daleč od ceste, ženske se bodo le težko povzpele do njega.'

Potem je segel po majhni ploski steklenici s konjakom in dveh majhnih kovinskih kozarcih ter potegnil iz žepa prgišče pomečkanih bonbonov. Napolnil je oba kozarčka, iz enega sam izpil pijačo, drugega pa postavil na vhod v dolmen, položil nanj bonbon in rekel: 'To je zate, lepotica!'

Vladimir je vse naredil enako, kot to počno sodobni ljudje na pokopališčih, kadar pridejo na obisk k sorodnikom ali prijateljem. Tedaj je pramamica … njen duh je kot zgostek nevidnih energij krožil okoli njega. Zmedla se je in ni vedela, kako naj se obnaša. Ves čas je poskušala odgovoriti na Vladimirove besede in je pred njim zgoščevala zrak v obliki svojega telesa, toda obrisi so ostajali prosojni in komaj opazni. Vladimir jih ni zaznal. Čeprav je ni ne videl ne slišal, se je kar naprej trudila, da bi mu nekaj pojasnila. Tako se je vznemirila, da je kar švigala okoli njega. Zgostek zraka je rahlo zadel kozarček, da se je prevrnil. Vladimir je pomislil, da ga je podrl slučajen vetrič, pa se je pošalil: 'A si to ti, lahkomiselnica, razlila tako drag konjak?'

Pramamičin duh je kar obnemel v kotu dolmena. Vladimir je spet nalil konjak v njen kozarček, položil nanj kamenček, na vrh pa bonbon.

Spet je kot sam zase spregovoril: 'Do tvojega dolmena bi bilo treba speljati vsaj primerno pot. Potrpi še malo. Bo pot do tvojega dolmena, bo. In po njej bodo k tebi prihajale ženske. Povedala jim boš, na kaj bi morale misliti, ko dojijo otroka. Tudi ti si gotovo imela zelo lepe prsi.'

Potem se je Vladimir začel spuščati z gore. Pozno ponoči se je vrnil v svojo sobo. V hladnem prostoru je sam sedel na divanu, si prevezoval rane in gledal videokaseto. Dali so mu na vpogled to kaseto, ki so jo presnemavali ljudje po raznih mestih in jo predajali iz rok v roke.

Na ekranu televizorja je nastopajočega poslušal velik avditorij, v glavnem ženske. Govoril je o Bogu, o moči duha pravičnega človeka. Naenkrat je začel govoriti o meni, o tem, da sem jaz ideal ženske, h kakršnemu bi morali stremeti. Moč mojega razuma in duha je velika, pomagajo mi sile svetlobe in zdaj, ko bolje poznam življenje ljudi navadnega sveta, jim bom laže pomagala.

Veliko, veliko dobrega so povedali o meni. Nenadoma pa je eden od govornikov rekel, da še nisem srečala pravega moškega, da ta, s katerim sem zdaj, ni pravi. Pred tem so drugi govorili o tem, da živi v Avstraliji mlad človek, ki me je vreden, in da se bom srečala z njim, srečala s pravim moškim …

Vladimir pa je sedel tam sam samcat in poslušal njihove besede … Z eno roko si je poskušal obvezati rane na nogah, druga roka ga je zaradi poškodb prehudo bolela. Planila sem z žarkom k njemu. Hotela sem ogreti njegove rane, izgnati bolečino in mu povedati … nekako povedati … Nikoli me ne sliši, ko se pogovarjam z njim na daljavo, ampak tokrat bi mi gotovo uspelo, silovito sem se namreč trudila, da bi me slišal. Slišal, kako zelo ga ljubim. Samo njega. Samo on, moj ljubljeni, je zame pravi moški.

Toda nenadoma me je nekaj ošvrknilo in sunilo na travo. Nekaj mojemu žarku ni pustilo, da bi se približal k Vladimiru. Spet sem hitro usmerila svoj žarek v sobo, v kateri je sedel pred televizorjem, in videla, kako pred njim kot zgostek nevidnih energij kleči duh moje pramamice. Vladimir ga ni mogel ne videti ne slišati. Gledal in poslušal je videokaseto, ona pa mu je z dihom ogrevala rane na nogah, ko je nanje vlival tisto neznansko skelečo kolonjsko vodo. Nekaj mu je skušala dopovedati, pa je ni in ni slišal.

Pramamica je tako močna v svojem duhu, da se nič nevidnega ne more prebiti skoznjo. Celo naprave psihotropnega orožja razpadejo, če jih usmerite vanjo. Zanje se niti ne zmeni, tako ali tako bi se vse odbile. Niti jaz se nisem mogla vmešati, samo opazovala sem lahko. Gledala sem in bliskovito razmišljala. Kaj se je zgodilo? Zakaj je do tega prišlo? Zakaj je govornik tako govoril? Mi je mar res hotel pomagati? Nekaj pojasniti? Kaj? Zakaj je moj žarek tako vleklo k Vladimiru? Seveda, ustrašila sem se, da so ga besede 'ni pravi moški' prizadele in da bo zavoljo omembe drugega ljubosumen. Tedaj pa iznenada … Oh, kako boleče je bilo to, kako neprijetno … Vladimir je vse poslušal, zavzdihnil in zamrmral: 'Seveda, pravi moški. V Avstraliji je torej, kaj? Srečala se bosta. Morda mi bodo tedaj tudi vzeli sina.'

Moj žarek je vzdrhtel. Vse se je dobesedno stemnilo. Razumete … Vladimira ni prevzelo ljubosumje. To, seveda ni dobro čustvo, toda jaz sem si vendarle zaželela, da bi postal vsaj malce, vsaj bežno ljubosumen. On pa me je kar tako ravnodušno prepuščal drugemu. Nisem se več mogla zadržati, zakričala sem. Prositi, rotiti sem začela pramamico, naj mi pojasni, kaj sem naredila drugače, kot bi morala. V čem sem se zmotila, zgrešila? Ni odgovorila, dokler Vladimir ni prevezal zadnje rane. Šele potem je žalostno spregovorila: 'Morala bi samo ljubiti, hčerkica. Misliti samo na to, kar je dobro za ljubljenega, ne pa poleg tega poveličevati same sebe.'

Hotela sem ji dopovedati, da sem mu želela samo vse najboljše, pa je znova rekla: 'Zase si zaželela, ljuba hči, slike, glasbo, verze in pesmi. Vse se bo uresničilo, vem, kako silne so tvoje predstave, naravnane so na vse ljudi in na tvojega ljubega, ampak poslej boš od njega še teže dobila ljubezen na zemeljski način. Hčerkica, postajaš zvezda. Zvezdo je mogoče občudovati in ljubiti le kot zvezdo, ne pa kot žensko.'

Ničesar več mi ni rekla. Izgubila sem nadzor nad seboj in kriknila. Poskusila sem ji pojasniti, ji dokazati, da nočem biti zvezda, da hočem biti samo ženska, in to ljubljena ženska. Pa me nihče ni slišal.

Pomagajte mi, prosim! Končno sem marsikaj dojela in se ne bojim zase. Z menoj bo že vse v redu. Vladimir bo poslej razumel, da ga taki podatki vodijo stran od resnice.

Naj nehajo razširjati to kaseto! Ljudem in Vladimiru vceplja predstavo, da sem jaz idealna, zvezda, in da naj bi bil ob meni nekdo drug, ne pa on. Nisem zvezda, ženska sem. Hočem ljubiti tistega, ki sem si ga sama izbrala. Moja pot ni določena zame samo.

Zmotila sem se. V predstavah sem si zamišljala, da bodo o meni govorili, mi posvečali verze in pesnitve, da me bodo upodabljali umetniki. Vse to se je dejansko zgodilo. Kar si v predstavah zamislim, se vedno uresniči. Tudi to se je. Hvala za verze in pesmi, hvala pesnikom. Toda zmotila sem se. Pomislila sem, da potrebujemo verze, nisem pa hotela biti zvezda.

Vsega tega sem si želela, da bi lahko Vladimir gledal in poslušal … da bi se me lahko spominjal. A takrat se nisem dovolj zavedala, kaj si predstavljam. Zdaj razumem. Postajam zvezda. Zvezde vsi radi gledajo, ljubijo pa samo žensko."

"Anastazija, kaj vam pa je! Ustaviti hočete razširjanje neke kasete, in to take, ki jo ljudje sami presnemavajo. To vendar ni mogoče. Ta proces je neobvladljiv, nihče ga ne more ustaviti."

"No vidite. Vi tega ne morete. Ampak Vladimir … on je podjetnik. Kaj potem če je stvar neobvladljiva, on bi kljub vsemu nekaj ukrenil. Toda ničesar ne bo hotel storiti, če se bo pomiril z mislijo, da nisva par."