ODLOMKI IZ KNJIGE
ZVENEČE CEDRE TAJGE

SREČANJE

Po poti je Anastazija pripovedovala, da je njen rod iz generacije v generacijo živel v cedrovem gozdu, po besedah njenih prednikov tisočletja dolgo. Z ljudmi naše civilizirane družbe pridejo v stik zelo redko. Stiki se navadno ne dogajajo na kraju njihovega bivališča, temveč v naseljih, v katera prihajajo, kot da so prebivalci sosednje vasi ali lovci.

Anastazija je bila v dveh mestih: v Tomsku in Moskvi. V vsakem po en dan. Niti prenočila ni. Hotela je videti, ali se ne moti v svojih predstavah o načinu življenja ljudi v mestih. Prodajala je jagode in posušene gobe ter s tem zaslužila denar za pot. Neka lokalna vaščanka ji je posodila potni list.

…

Prehodila sva kakih pet kilometrov skozi gozd in se ustavila, da bi si spočila. Anastazija je slekla jopico, snela ruto, odložila dolgo krilo na parobek in ostala samo v lahki kratki oblekici. Kar sem videl, me je osupnilo. Če bi verjel v čudeže, bi dogodek označil kot preobrazbo. Pred menoj je stala mlada ženska z dolgimi zlatimi lasmi in prekrasno postavo. Bila je neobičajno lepa. Težko bi si predstavljal, da bi se katera od krasotic z najbolj prestižnih lepotnih tekmovanj mogla meriti z njo po videzu, kaj šele, kot se je pokazalo kasneje, po intelektu. Vse na tej prebivalki tajge je bilo privlačno in očarljivo.

"Verjetno si utrujen," je rekla Anastazija. "Si želiš odpočiti?"

Sedla sva na travo in od blizu sem si ogledal njen obraz: nobene kozmetike, pravilne poteze, negovana koža, obraz nič kaj podoben drugim, izbrazdanim od vetra sibirskega pragozda, velike sivo-modre oči in nasmejane ustnice. Oblekica, ki jo je nosila, je bila podobna spalni srajčki, pa vendar je očitno ni zeblo, čeprav je bila temperatura le kakih 12 do 15 stopinj.

Odločil sem se nekaj pojesti. Iz torbe sem vzel kruhke in čutaro z dobrim konjakom. Ponudil sem ji pijačo, a se je konjaku odrekla, pa tudi jesti ni hotela z menoj. Dokler sem jedel, je ležala v travi blaženo zaprtih oči, kot bi se prepuščala božanju sončnih žarkov. Ti so zlato odsevali v njenih navzgor obrnjenih dlaneh. Bila je prečudovita in napol razgaljena.

Gledal sem jo in si mislil: "Čemu vendar ženske vseh časov razgaljajo enkrat noge, drugič prsi ali pa vse hkrati; nosijo mini krila ali globoko izrezane bluze? Mar ne zato, da bi izzivale moške okoli sebe? "Poglej, kako sem lepa, kako odkrita in dostopna." Kaj moškemu preostane? Naj se upre svoji pohotni strasti in tako poniža žensko s svojim nezanimanjem ali naj pokaže zanimanje in krši zakon, ki ga je postavil Bog?

Ko sem nehal jesti, sem vprašal: "Anastazija, se ne bojiš sama hoditi po gozdu?"

"Nimam razloga za strah," je odvrnila.

"Zanimivo, kako pa bi se ubranila, če bi srečala dva ali tri moške -- geologe ali lovce?"

Ni odgovorila, le nasmehnila se je.

Pomislil sem: "Kako da se ta mlada krasotica, ki bi lahko vsakogar zmešala, ničesar ne boji?" Za to, kar se je zgodilo potem, mi je še danes nerodno … Objel sem jo čez rame in jo potegnil k sebi. Ni se močno upirala, čeprav sem v njenem čvrstem telesu čutil veliko moč. Zadnje, česar se spomnim, preden sem izgubil zavest, so njene besede: "Nikar, umiri se." Spomnim se še, da me je pred tem zajel neverjetno močan strah. Ni mi bilo jasno, česa se bojim ¦ bilo mi je kot otroku, ki se znajde doma povsem sam in se nečesa boji.

Ko sem se zdramil, je klečala pred menoj, eno roko mi je držala na prsih, z drugo pa je mahala nekomu nad seboj in ob straneh. Smehljala se je, vendar ne meni, temveč, kot se je zdelo, nekomu, ki je bil nad nama oziroma naju je obkrožal. Anastazija je očitno nakazala svojemu nevidnemu prijatelju, da ji ni nič hudega. Potem mi je mirno in prijazno pogledala v oči: "Umiri se, Vladimir, je že minilo."

"Kaj je bilo to?" sem vprašal.

"Harmonija je zavrnila tvoj odnos do mene, ko se je v tebi pojavilo poželenje. Kasneje se boš lahko sam o vsem prepričal."

"Kakšna harmonija ¦ o čem govoriš? Ti sama si se začela upirati."

"Tudi jaz sama se nisem strinjala. Bilo mi je neprijetno."

Sedel sem in potegnil k sebi torbo. "Seveda," sem razmišljal, "niti ona se ni strinjala! Neprijetno ji je … Ja, ve ženske naredite vse, da bi nas zmešale … Odkrivate si noge, razkazujete prsi, nosite visoke pete. Ni udobno tako hoditi, a ve hodite. Razvnemate nas z raznimi okraski, dražite nas, kasneje pa: "Oh, meni to ni potrebno, nisem taka." Zakaj nas potem vznemirjate? Hinavke! Podjetnik sem, veliko žensk sem videl. Rade bi samo eno, le na razne načine. Zakaj pa si slekla vrhnjo obleko? Saj ni vroče! Potem pa še legla, umolknila in se ves čas smehljala …"

"V obleki mi je neudobno, Vladimir. Oblečem jo, ko grem iz gozda k ljudem, da bi bila videti kot vsi. Legla sem na sonce, da bi se odpočila in te ne bi motila pri jedi."

"Nisi me hotela motiti. Pa si me."

"Oprosti, prosim. Seveda, res hoče vsaka ženska vzbuditi pozornost moškega, vendar ne samo za noge in prsi. Hočemo, da ne bi odšel mimo tisti edinstveni, ki bi zmogel videti več."

"A tukaj mimo ni šel nihče! In kaj je to več, kar je treba videti, ko pa so noge v prvem planu? Kako ste ženske nelogične."

"Ja, na žalost se včasih v življenju tako zgodi … Bi šla naprej, Vladimir? Si že pojedel? Si si odpočil?"

Obšla me je misel, ali je sploh vredno nadaljevati pot s tako čudno in filozofsko žensko. Rekel pa sem: "Dobro, pojdiva."


ŽIVAL ALI ČLOVEK?

Šla sva naprej proti Anastazijinemu domu. Obleko je pustila v drevesnem duplu. Tudi galoše je položila tja. Ostala je le v lahki kratki oblekici. Vzela je mojo torbo in se ponudila, da jo nese. Bosa je lahkotno in graciozno hodila pred menoj ter nalahno mahala s torbo.

Ves čas sva se pogovarjala. Z njo je bilo zelo zanimivo govoriti o kateri koli temi. Morda je bilo tako zanimivo zato, ker je imela o vsem nenavadno osebno mnenje.

Včasih se je med hojo zavrtela. Obranila se je proti meni, se pogovarjala, smejala in tako nekaj časa hodila "ritensko"; zatopljena v pogovor ni gledala pod noge. Ni mi jasno, kako se ni nikoli spotaknila ali udarila z boso nogo v suho vejo. Na poti ni bilo vidne steze, vendar tudi nikakršnih ovir, ki so značilne za pragozd. Med hojo se je včasih dotaknila listka ali na kratko pogledala vejico grmička. Sklonila se je, ne da bi gledala, utrgala kako bilko in … jo pojedla.

"Kot zverinica," sem pomislil.

Ko je naletela na jagode, jih je trgala in mi jih podajala, pa tudi sam sem jih med hojo nabiral. Njeno telo ni bilo posebno mišičasto. Nasploh je Anastazija srednje rasti, ne suha in ne debela. Ima dobro hranjeno, prožno in zelo lepo telo. Mislim, da je kar močna in da ima dobre reflekse.

Na poti sem se nekje spotaknil in začel padati; razširil sem roke, Anastazija pa se je bliskovito zasukala, urno podstavila prosto roko, tako da sem se s prsmi ujel na njeno iztegnjeno dlan. Z dlanjo ene roke je zadržala moje telo in ga dvignila pokonci. Pri tem je še naprej govorila in se ni niti malo naprezala. Ko sem se vzravnal, sva nadaljevala pot, kot da se ni nič zgodilo. Ne vem zakaj, ampak takrat sem pomislil na plinsko pištolo, ki je bila v moji torbi.

Med pogovorom sva neopazno prepešačila lep kos poti. Nenadoma se je Anastazija ustavila, položila torbo pod drevo in veselo rekla: "Tako, pa sva doma!"

Pogledal sem naokrog. Videl sem majhno, čisto jaso, rože na sredini med veličastnimi cedrovimi drevesi, a nikjer nikakršnih zgradb. Niti kolibe ni bilo. Ničesar! Opazil nisem niti primitivnega začasnega prenočišča! Ona pa se veseli. Res sva prišla do udobnega bivališča.

"Kje pa je hiša? Kje bova spala, jedla in se skrila pred dežjem?"

"To je moj dom, Vladimir. Tu je vse."

Začela se me je lotevati neprijetna zaskrbljenost.

"Kje je vse? Daj mi čajnik, da vsaj na ognju zavrem vodo, sekiro."

"Čajnika in sekire nimam, Vladimir … ognja ni dobro kuriti …"

"Kaj pa govoriš? Niti čajnika nimaš! V steklenici nimam več vode. Videla si, kdaj sem jedel. Steklenico sem odvrgel. Ostala sta le dva požirka konjaka. Do reke ali vasi je en dan hoje, jaz pa sem utrujen in žejen. Kje dobiš vodo? Iz česa piješ?"

Ko je Anastazija videla moje razburjenje, se je vznemirila, me prijela za roko in odvlekla čez jaso v gozd ter govorila: "Samo ne razburjaj se, Vladimir! Prosim. Ne skrbi. Vse bom uredila. Odpočil si boš in se naspal. Za vse bom poskrbela. Ne bo te zeblo. Hočeš piti? Takoj ti bom dala piti."

Kakih deset do petnajst metrov od jase se je za grmovjem prikazalo majhno pragozdno jezero. Anastazija je hitro zajela prgišče vode in mi ga ponesla k obrazu.

"Tu je voda. Izpij jo, prosim."

"Si znorela? Kako naj pijem surovo vodo iz nekakšne gozdne luže? Videla si, da sem pil konjak. Na ladji smo rečno vodo za umivanje filtrirali, klorirali in ozonirali."

"To ni luža, Vladimir. To je čista, živa voda. Dobra! Ni napol ubita, kot pri vas. To vodo lahko piješ, je kot materino mleko. Poglej."

Ponesla je dlani k obrazu in izpila vodo.

Iz mene se je iztrgalo: "Anastazija, si ti žival?"

"Zakaj žival? Zato, ker moja postelja ni taka kot tvoja? Ni strojev? Raznoraznih pripomočkov?"

"Ker živiš v gozdu kot žival, ničesar nimaš in, kot je videti, ti je to všeč."

"Ja, rada živim tukaj."

"Torej si sama potrdila."

"Vladimir, ali misliš, da je glavno, kar razlikuje življenje človeka od vsega ostalega življenja na Zemlji, to, da ima cel kup umetno izdelanih predmetov?"

"Ja! Da se točneje izrazim ¦ civilizirano življenje."

"Ti imaš svoje življenje za bolj civilizirano. Ti seveda tako misliš, ampak jaz nisem žival, Vladimir. Človek sem!"


KDO SO ONI?

…

Anastazija živi v gozdu popolnoma sama, nima bivališča, skoraj ne nosi obleke in si ne dela zalog hrane. Je potomka ljudi, ki so živeli tu že tisočletja; tukaj je dobesedno druga civilizacija. Ohranili so se do današnjih dni zaradi, po mojem mnenju, modrejše odločitve. Morda je to edina prava odločitev. Zlivajo se z nami, skrbijo, da se na zunaj ne bi razlikovali od običajnih ljudi, v krajih, kjer stalno živijo, pa se zlivajo z naravo. Njihova bivališča je težko najti. O prisotnosti človeka na takih mestih priča le to, da so bolj urejena in lepša.

Anastazija se je tu rodila in je neločljiv del narave. Za razliko od znanih velikih puščavnikov se ona ni osamila v gozdu le za nekaj časa. Rodila se je v tajgi in le za kratek čas obiskala naš svet. Na prvi pogled mističen pojav, ko me je naenkrat zajel strah in sem izgubil zavest, ko sem se spravil nad Anastazijo, ima povsem preprosto razlago ¦ človek udomači mačko, psa, slona, tigra, orla, tu pa je udomačeno že VSE okolje. In to VSE ne more dovoliti, da bi se z Anastazijo zgodilo kaj hudega. Povedala mi je, da jo je lahko mati kmalu po rojstvu pustila samo na travi.

"In nisi umrla od lakote?" sem vprašal.

Pragozdna puščavnica me je najprej začudeno pogledala, potem pa odvrnila: "Za človeka problem prehranjevanja ne bi smel obstajati. Jesti moramo tako kot dihati, vendar nam temu ni treba posvečati preveč pozornosti in odvračati misli od poglavitnega. Stvarnik je to skrb naložil drugim, da bi lahko človek živel kot človek in izpolnjeval svoj namen."

Tlesknila je s prsti in takoj se je prikazala veverica ter ji skočila na roko. Anastazija je ponesla gobček živalce k ustom in veverica ji je iz gobčka predala zrno cedrovega oreška. Orešek je bil olupljen. To se mi ni zdelo nenavadno, saj sem se spomnil mnogih veveric iz novosibirskega akademskega mesteca, ki so navajene na ljudi, od njih prosijo hrane in se celo jezijo, če je ne dobijo. Tukaj sem opazoval obraten proces. Vendar je to bilo tukaj, v tajgi, zato sem ji rekel: "V našem, normalnem svetu je vse drugače urejeno. Anastazija, poskusi ob kiosku tleskniti s prsti … še po bobnu lahko tolčeš, pa ti ne bodo nič dali, ti pa praviš, da je stvarnik za vse poskrbel."

"Kdo pa je kriv, da se je človek odločil spremeniti Stvarnikova dela? Sam razmisli, ali na boljše ali na slabše."

Njeno stališče je preprosto ¦ greh je tratiti misli za take malenkosti, kot je problem prehranjevanja, in ona o tem ne razmišlja. Pa nam v civiliziranem svetu, nam je treba razmišljati o tem?

...

Vprašal sem Anastazijo: "Zakaj te ne zebe, ko sem jaz v suknji?"

"Zato," je odvrnila, "ker je človeški organizem, ki so ga povijali v obleke, ščitili pred mrazom in vročino v zavetjih, vedno bolj izgubljal sposobnost prilagajanja spremembam v okolju. Pri meni se ta sposobnost človeškega organizma ni izgubila, zato mi obleka ni posebno potrebna."


GOZDNA SPALNICA

Nobene opreme nisem imel za spanje v divjem gozdu. Anastazija me je spravila spat v brlog oziroma zemljanko. Utrujen po dolgi poti sem hitro in globoko zaspal. Ko sem se prebudil, sem se počutil udobno, blaženo, kot bi ležal na čudoviti udobni postelji.

Zemljanka je bila prostorna in postlana z majhnimi mehkimi cedrovimi vejicami ter suho travo, zato je bil prostor izpolnjen s prijetnim vonjem. Ko sem se ponoči pretegoval, sem se odkril in me je začelo zebsti. Z roko sem ob sebi zatipal mehko krzno in takoj pomislil, da se Anastazija verjetno ukvarja z lovom. Primaknil sem se še bliže h krznu, se s hrbtom prižel k toploti in se odločil še malo oddremati.

Anastazija je stala ob vhodu gozdne spalnice in ko je videla, da sem se prebudil, je takoj rekla: "Naj pride današnji dan k tebi z dobrim, Vladimir. Še ti ga sprejmi s svojo dobroto. Vendar se, prosim, ne boj."

Potem je zaploskala in "krzno" … Z grozo sem se zavedel, da to ni bilo krzno. Iz brloga je previdno začel lesti medved. Ko ga je Anastazija pohvalno potrepljala, ji je obliznil roko in odhlačal z jase. Izkazalo se je, da mi je k zglavju položila uspavalne trave in polegla medveda poleg mene, da me ne bi zeblo. Sama se je zvila v klobčič zunaj pri vhodu.

"Kako si mogla narediti kaj takega, Anastazija? Lahko bi me raztrgal ali zadavil."

"To ni on, ampak ona, medvedka je. Nič ti ne bi naredila," je rekla, "zelo je ubogljiva. Z velikim zadovoljstvom izvršuje naloge. Niti premaknila se ni vso noč. Smrček je pritisnila k mojim nogam in blaženo zaspala. Samo nalahno je trepetala, ko si v spanju krilil z rokami in jo suval v hrbet."


ANASTAZIJIN ŽAREK

Najbolj nenavadno, prav mistično se mi je zdelo to, da je v času, ko sem bil z njo v gozdu, lahko videla zelo oddaljene ljudi in njihove okoliščine. Za to je uporabljala neviden žarek. Morda so imeli to sposobnost tudi drugi puščavniki. Trdila je, da ima tak žarek vsakdo, le da ljudje ne vedo zanj in ga zato ne morejo uporabljati.

"Človek ni izumil še ničesar takega, česar ni v naravi. Tehnologija, ki omogoča delovanje televizije, premore le malo zmožnosti tega žarka."

Glede na to, da je žarek neviden, nisem verjel vanj, čeprav mi je večkrat skušala pokazati in pojasniti princip njegovega delovanja, najti dokaze, razumljive razlage. Potem pa …

"Povej, Vladimir, kaj so po tvojem fantazije? Ali veliko ljudi sploh lahko uporablja domišljijo?"

"Menim, da to zmorejo mnogi. Domišljija je zmožnost človeka, da si samega sebe predstavlja v zaželeni prihodnosti."

"Dobro. Torej ne zanikaš, da lahko človek modelira svojo prihodnost, razne konkretne situacije?"

"Ne zanikam."

"Kaj pa je intuicija?"

"Intuicija … je verjetno občutek, ki človeku, ne da bi razčlenil, kaj in kako se bo zgodilo, pove, kako je treba ravnati."

"Torej ne zanikaš, da je v vsakem človeku nekaj, kar mu poleg analitične presoje pomaga pri opredeljevanju svojih dejanj in dejanj drugih?"

"Recimo, da ne zanikam."

"Odlično!" je vzkliknila Anastazija. "Zdaj pa … sanje! Kaj so sanje? Sanje, kakršne doživljajo skoraj vsi ljudje."

"Sanje so … Sanje so le sanje."

"Dobro, dobro. Naj bodo le sanje. Torej ne zanikaš, da obstajajo? Tebi in drugim je znano, da človek v stanju sanjanja, ko njegovo telo skoraj ni pod nadzorom zavesti, lahko vidi ljudi, razne dogodke."

"No, tega verjetno ne bi nihče zanikal."

"Celo v sanjah se lahko ljudje sporazumevajo, pogovarjajo, doživljajo drug drugega."

"Ja, lahko."

"Kaj misliš, ali lahko človek nadzoruje svoje sanje? Lahko v njih izzove podobe in dogodke, ki jih želi videti? Kot denimo na navadni televiziji."

"Mislim, da se to ne more zgoditi. Sen kar nekako pride."

"Motiš se. Človek lahko nadzoruje vse. Tudi ustvarjen je zato, da bi vse nadzoroval. Žarek, o katerem ti govorim, je sestavljen iz podatkov, ki so v človeku, iz njegovih predstav, intuicije, duševnih občutkov in posledično videnj, podobnih snu, ki jih zavestno vodi človekova volja."

"Kako je možno v spanju upravljati sanje?"

"Ne v spanju. Možno je v budnem stanju. Vnaprej jih je mogoče programirati z absolutno točnostjo. Pri vas se vse dogaja v spanju in kaotično. Človek je izgubil večji del svojih sposobnosti upravljanja z naravnimi pojavi in s seboj. Zato se je odločil, da so sanje le nepotreben proizvod utrujenih možganov. Skoraj vsi ljudje na svetu so na istem … Želiš, da ti poskusim pomagati videti nekaj na razdaljo?"

"Poskusi."

"Lezi v travo in se sprosti, da bi telo porabilo manj energije. Mora ti biti udobno. Zdaj pomisli na človeka, ki ga najbolje poznaš, recimo na svojo ženo. Spomni se njenih navad, hoje, obleke, mesta, kjer bi lahko zdaj bila in si vse to predstavljaj."

Spomnil sem se žene, vedoč, da bi lahko bila tisti trenutek v naši podeželski hiši. Predstavljal sem si hišo, nekatere stvari, opremo. Marsičesa sem se spomnil, videl pa nisem ničesar. To sem povedal Anastaziji, ona pa je odvrnila: "Ne moreš se popolnoma sprostiti, kot bi zaspal. Pomagala ti bom. Zapri oči in roki iztegni vsako na svojo stran."

Potem sem začutil, kako njeni prsti pritiskajo moje. Začel sem se pogrezati v dremež …

Žena je stala v kuhinji podeželske hiše. Povrhu običajne obleke je nosila pleteno jopo. Torej je v hiši hladno. Spet so težave z ogrevanjem. Na plinskem štedilniku je kuhala kavo. In še nekaj v "pasji" kozici. Obraz je imela namrščen in nezadovoljen. Gibe utrujene. Nenadoma je dvignila glavo, lahkega koraka stopila do okna, pogledala dež in se nasmehnila. Kava na štedilniku je prekipela. Prijela je džezvo, iz katere je kipela kava, vendar se ni začela jeziti kot običajno. Slekla je jopico …

Prebudil sem se.

"Si videl?" je vprašala Anastazija.

"Videl. Ampak, morda so bile navadne sanje?"

"Kako navadne? Ti si vendar načrtoval, da boš videl prav njo!"

"Ja, načrtoval sem. In tudi videl. A kje so dokazi, da je ona v tem trenutku, ko sem jo videl v sanjah, res bila v kuhinji?"

"Zapomni si ta dan in uro, Vladimir, če se hočeš prepričati. Ko se vrneš domov, jo vprašaj. Nisi opazil nič nenavadnega?"

"Nič."

"Ali nisi videl smehljaja na njenem obrazu, ko je prišla k oknu? Nasmehnila se je in se ni začela razburjati zaradi polite kave."

"To sem opazil. Verjetno je skozi okno videla nekaj, kar jo je razveselilo."

"Skozi okno je videla le dež. Dež, ki ji ni bil nikoli všeč."

"Zakaj se je torej nasmehnila?"

"Zato, ker sem jo s svojim žarkom pogledala in pogrela."

"Tvoj žarek je torej topel, moj pa je hladen?"

"Ti si gledal iz zanimanja, nisi vložil čustev."

"Torej lahko tvoj žarek pogreje človeka na daljavo?"

"Lahko."

"In kaj še lahko?"

"Lahko prejemam in oddajam nekatere podatke. Lahko izboljšam počutje, delno odpravim bolečine in še marsikaj, glede na količino energije, ki mi je na razpolago, moč čustev, voljo in želje."

"Ali lahko vidiš prihodnost?"

"Seveda!"

"Pa preteklost?"

"Prihodnost in preteklost sta skoraj eno in isto, razlika je le v zunanjih podrobnostih. Osnovno vedno ostane nespremenjeno."

"Kako to? Kaj lahko ostane nespremenjeno?"

"Pred tisoč leti so bili ljudje na primer drugače oblečeni. Uporabljali so druga orodja za vsakdanjo rabo. To pa ni glavno. Pred tisoč leti je človek gojil enaka čustva kot danes. Ta niso podložna času. Strah, veselje, ljubezen. Pomisli, Jaroslav Modri, Ivan Grozni ali neki faraon so ljubili ženske z enakimi čustvi kot ti ali kdor koli drug v sedanjosti."

"Zanimivo. Samo ni mi jasno, kaj to pomeni. Trdiš, da bi lahko vsak človek imel tak žarek?"

"Seveda. Tudi zdaj imajo ljudje čustva in intuicijo, domišljijo, lahko predvidevajo, krojijo dogodke, vidijo sanje, le da je vse to kaotično in brez nadzora."

"Se je v tem treba izuriti? Obstajajo kake vaje?"

"Možno se je izuriti. Vendar je treba izpolniti še en pogoj, da bi se žarek podredil naši volji."

"Kakšen pogoj?"

"Brezpogojno je nujna čistost misli, moč žarka pa je odvisna od moči svetlih čustev."

"Tako torej! Zdi se mi, da mi postaja jasno. A kakšno vlogo imajo pri tem svetla čustva in čiste misli?"

"So energija žarka."

"Dovolj je, Anastazija. To več ni zanimivo. Potem boš še kaj dodala."

"Osnovno sem že povedala."

"Povedala že, a pogojev je preveč. Govoriva še o čem drugem, bolj preprostem."

*

Anastazija je ves dan zaposlena s premišljevanjem, krojenjem raznih situacij, ki se dogajajo v našem preteklem, sedanjem in prihodnjem življenju. Njen spomin je imeniten. Spomni se množice ljudi, ki jih je videla v svojih predstavah ali s svojim žarkom, in njihovega notranjega doživljanja. Kot najbolj nadarjena igralka lahko posnema njihovo hojo, glas, celo razmišlja kot oni. V sebi združuje življenjske izkušnje mnogih ljudi iz preteklosti in sedanjosti, ki ji služijo za modeliranje prihodnosti in pomoč ljudem. To dela na velike razdalje z nevidnim žarkom; tisti, ki jim pomaga k določeni misli, rešitvi ali ozdravitvi, tega še slutijo ne.

Kasneje sem spoznal, da taki žarki, ki jih z običajnim videnjem ni mogoče uzreti, imajo pa razne moči, sevajo iz vsakega človeka. Akademik Akimov jih je fotografiral s posebnimi napravami in leta 1996 fotografije objavil v majski številki revije Čudeži in dogodivščine. Na žalost jih ne moremo uporabljati tako kot ona. Pojav, podoben takemu žarku, v znanosti imenujejo torzijsko polje.

*

Anastazijin svetovni nazor je nenavaden in zanimiv.

"Kaj je Bog, Anastazija? Ali obstaja? In če obstaja, zakaj ga nihče ni videl?"

"Bog je vesoljni Razum, Intelekt. Ni le na enem kraju. Pol Boga je v nematerialnem vesoljnem svetu; to je združenje vseh energij. Druga polovica je po delcih razporejena po Zemlji, v vsakem človeku. Temne sile si prizadevajo, da bi blokirale te delce."

"Kaj se, po tvojem, obeta naši družbi?"

"Ozaveščenje pogubnosti tehnokratskega razvoja in premik k pravirom."

"Hočeš reči, da so vsi naši znanstveniki le nerazvita bitja, ki nas vodijo v slepo ulico?"

"Hočem reči, da se preko njih pospešuje proces, torej tudi proces ozaveščanja neprave poti."

"Torej vse stroje in hiše gradimo zaman?"

"Ja."

"Ti ni dolgčas, ko živiš tukaj čisto sama, Anastazija, brez televizorja in telefona?"

"Kakšne primitivne stvari si omenil! Vse njih je imel človek od začetka, le v bolj dovršeni obliki. Imam jih tudi jaz."

"Televizor in telefon?"

"Kaj pa je televizor? Aparat, s katerim so slabo razviti človeški predstavi posredovani nekateri podatki, slike in podobe. Jaz si lahko s svojo predstavo naslikam kateri koli predmet, podobo, oblikujem najbolj neverjetne situacije, pa še sama lahko sodelujem v njih in tako vplivam na dogodke. Je to, kar sem povedala, nerazumljivo?"

"Kaj pa telefon?"

"Človek lahko govori z drugim človekom brez pomoči telefona. Za to je treba imeti samo voljo, obojestransko željo in razvito domišljijo."

…