PRVO POGLAVJE PETEGA DELA ZBIRKE "ANASTAZIJA"
IZ KNJIGE KDO SMO MI?

DVE CIVILIZACIJI

(Objavljeni odlomek še ni prestal dokončnega jezikovnega pregleda in korekture, zato se v njem še najde kakšna tipkarska ali celo vsebinska napaka.)

Vsi nekam hitimo, k nečemu stremimo. Vsakdo bi rad preživel srečno življenje, srečal svojo ljubezen, si ustvaril družino. Ampak ali mnogi od nas dosežejo, kar si želijo? Od česa je odvisno, ali bomo v življenju zadovoljni ali nezadovoljni, uspešni ali neuspešni? V čem je smisel življenja vsakega človeka in človeštva v celoti? Kaj nas čaka v prihodnosti?

Ta vprašanja nas spremljajo že od nekdaj, toda nanje ni razumljivo odgovoril še nihče. In vendar bi radi vedeli, v kakšni državi bomo živeli čez pet ali deset let? V kakšnem svetu bodo živeli naši otroci? Ne vemo, ne moremo si predstavljati svoje prihodnosti, ker kar naprej nekam drvimo. Toda kam?

Neverjetno je, vendar resnično, da jasne predstave o naši prihodnosti nisem dobil niti od znanstvenih analitikov niti od politikov, temveč od puščavnice Anastazije. Ni mi samo pokazala podobe čudovite prihodnosti, ampak je tudi z argumenti dokazala, kako jo lahko doseže že naša generacija. Dejansko je predstavila projekt razvoja države.

Ko sem skozi tajgo zapuščal jaso, na kateri živi Anastazija, je v meni kdove zakaj vzniknilo trdno prepričanje, da lahko njen projekt spremeni marsikaj na svetu. Če upoštevamo, da se vse, kar Anastazija v mislih zmodelira, kasneje vedno udejanji v stvarnem življenju, potem pravzaprav že živimo v državi, katere prihodnost ne more biti drugačna kot lepa. Stopal sem skozi tajgo, zamišljen nad njenimi besedami o svetli prihodnosti države, v kakršni bo morda zaživela že naša generacija, države, v kateri ne bo več regionalnih sporov, banditizma in bolezni, pa tudi revežev ne. Čeprav vseh njenih misli nisem razumel, nisem hotel podvomiti o ničemer, kar mi je povedala. Ravno nasprotno: zaželel sem si ljudem dokazati, kako prav ima.

Trdno sem se odločil narediti vse, kar je v mojih močeh, da se njen projekt udejanji. Navzven je videti povsem preprost: vsaka družina bi morala dobiti en hektar zemljišča v dosmrtno rabo in na njem ustvariti svoje rodovno posestvo, svoj košček domovine. Toda podrobnosti tega projekta so zelo prevzele moje misli. Bile so izjemno preproste, obenem pa neverjetne.

Kaj takega! Od puščavnice iz tajge, ne pa od učenih agronomov, je prišel dokaz, da že čez nekaj let ne bo več treba gnojiti prsti, če bomo pravilno razvrstili sadike po parceli, in ne samo to, celo manj rodovitna zemlja se bo izboljšala. Kot glavni primer tega je navedla stanje v tajgi. Ta obstaja že stoletja in v njej vse raste, čeprav nihče ne gnoji zemlje. Anastazija trdi, da je vse, kar raste na Zemlji, materializirana misel Boga in da je On tako zasnoval stvarstvo, da se človeku ne bi bilo treba ubadati s problemom pridobivanja hrane. Morali bi se samo potruditi dojeti Stvarnikove misli in skupaj z Njim ustvarjati nekaj lepega.

Lahko navedem tudi svoj nazoren primer. Nekaj časa sem prebil na otoku Cipru, kjer so tla kamnita. Toda niso vedno bila takšna. Pred mnogimi stoletji so se tam bohotili zeleni cedrovi gozdovi in sadovnjaki, po mnogih rekah je tekla čista sveža voda, skratka otok je bil podoben zemeljskemu raju. Potem so ga zasedle rimske legije, začele so podirati cedre in iz njih izdelovati ladje. Izsekali so cele cedrove gaje. Zdaj je na velikem delu otoka komaj kaj rastja, trava se posuši že kmalu po pomladi, poleti dežuje zelo redko, zato primanjkuje sladke pitne vode. Celo plodno prst so Ciprčani prisiljeni dovažati z ladjami. Tako je prišlo do tega, da človek ni polepšal stvarstva, ampak ga je s svojimi barbarskimi posegi vanj še poslabšal.

Ko je Anastazija podrobneje opisovala svoj projekt, je povedala, da bi morali na zemljišču nujno zasaditi rodovno drevo, umrlega človeka pa naj ne bi pokopali na pokopališču, temveč kar na prekrasnem rodovnem posestvu, ki ga je on sam ustvaril. Na grobu naj ne bi bilo spomenika; sorodniki naj bi se ga spominjali po vsem živem, kar je ustvaril, ne pa po mrtvem, kajti le tako se bo njegova duša brez težav znova utelesila v materiji, v rajskem vrtu na zemlji.

Tisti, ki so pokopani na pokopališču, ne morejo priti v tak raj. Njihove duše se ne morejo utelesiti v materiji, dokler sorodniki in prijatelji gojijo misli o njih kot o mrtvih. Nagrobnik je spomenik smrti. Pogrebni obred so si izmislile temne sile, njihov cilje pa je vsaj za nekaj časa zadržati človekovo dušo ujeto. Naš Oče za svoje ljubljene otroke ni ustvaril trpljenja in žalosti. Vse božje stvaritve so večne, samozadostne in se same obnavljajo, vse, kar živi na zemlji, od preproste travice do človeka, je neminljiva ubrana celota.

Mislim, da ima Anastazija glede tega prav. Poglejte, kaj se dogaja danes: učenjaki trdijo, da je človekova misel materialna. Ampak če to drži, potem sorodniki umrlega prav s tem, ko razmišljajo o njem, kot da je mrtev, zadržujejo v stanju mrtvosti in mučijo njegovo dušo. Anastazija pa trdi, da lahko človek ali, točneje, njegova duša živi večno. Nenehno se lahko uteleša v novih telesih, vendar le pod določenimi pogoji. Rodovno posestvo, zasnovano po njenem projektu, nudi take pogoje. Jaz sem njenim trditvam o življenju in smrti preprosto verjel, dokažejo ali ovržejo pa jih lahko bolj kvalificirani ezoterični znanstveniki.

"Oh, imela boš mnogo oporečnikov," sem ji govoril. V odgovor se je samo nasmehnila: "Odslej bo vse potekalo zelo preprosto, Vladimir. Človekove misli se lahko materializirajo in spreminjajo predmete, lahko vnaprej določajo dogodke in s tem ustvarjajo prihodnost. Tako bodo oporečniki, ki bodo poskušali dokazati smrtnost človeka, zgolj uničili same sebe, kajti prav s svojimi mislimi bodo priklicali nadse lastni konec. Tisti, ki znajo razumeti svoj namen in bistvo neskončnosti, pa bodo zaživeli srečno in se vedno znova utelešali, saj bodo z lastnimi mislimi sami oblikovali svojo neskončnost."

Anastazijin projekt mi je postal še bolj všeč, ko sem začel pretehtavati njegovo ekonomsko smotrnost in se prepričal, da lahko poljuben človek, ki si po njenih zamislih ustvari rodovno posestvo, zagotovi varno bivanje tako zase kot za svoje otroke in vnuke. Ne gre samo za to, da svojim potomcem priskrbi bivanjski prostor in kakovosten živež. Povedala je, da je treba narediti ograjo iz živih dreves, poleg tega pa naj četrt hektarja zavzema gozd. Petindvajset arov gozda je približno tristo dreves, ki jih je možno čez osemdeset ali sto let posekati in iz njih dobiti okoli štiristo kubičnih metrov različnih desk. Kubični meter dobro posušenega in obdelanega žaganega lesa že danes stane v najslabšem primeru sto dolarjev, ves les pa je torej vreden štirideset tisoč dolarjev. Seveda ne kaže posekati vsega gozda, podremo lahko le potreben delež odraslih dreves, za nadomestilo pa takoj zasadimo nova. Skupna vrednost rodovnega posestva, ustvarjenega po Anastazijinem projektu, lahko znaša milijon dolarjev in več, postavi pa ga lahko vsaka družina, celo taka s srednjim prihodkom. Hiša je lahko na začetku precej skromna, glavno bogastvo pa naj bo pravilno in lepo obdelan kos zemljišča. Premožni ljudje že zdaj veliko plačujejo podjetjem, ki se ukvarjajo z ureditvijo okolja. Samo v Moskvi jih je okoli štirideset, v njih pa zaposleni ne posedajo brez dela. Pravilna in lepa ureditev komaj sto kvadratnih metrov zemljišča okoli hiše stane po njihovih ocenah tisoč petsto dolarjev in več. Za posaditev enega iglavca, visokega le šest metrov, je treba plačati petsto dolarjev. Tisti, ki hočejo živeti na vzorno urejenem posestvu, plačujejo tako veliko denarja, ker njihovim staršem ni padlo na pamet, da bi za svoje otroke zasnovali rodovno posestvo. Za to pa niti ni treba biti bogat, dovolj je, če v glavi pravilno razporedimo prioritete. Kako naj vzgajamo otroke, če ne razumemo tako preprostih zadev? Anastazija dobro pravi, da je z vzgojo treba začeti pri sebi.

Zelo sem si zaželel, da bi tudi sam imel posestvo, da bi si priskrbel hektar zemlje, zgradil hišo in, kar je najpomembneje, zasadil razno drevje ter tako ustvaril svoj košček domovine, kakor ga je zmodelirala Anastazija. Obkrožale pa bi ga prav tako prekrasno urejene parcele drugih ljudi. Tudi Anastazija bi se lahko s sinom preselila tja ali pa bi vsaj prihajala na obisk. Sledili bi vnuki, pravnuki. Tudi če bodo pravnuki hoteli delati v mestih, bodo lahko prihajali na rodovno posestvo vsaj na oddih. Enkrat na leto, triindvajsetega julija, na praznik vse Zemlje, se bodo morda vsi sorodniki zbrali na svojem podeželskem domu. Seveda mene takrat že ne bo več, ampak ostalo bo posestvo, ki sem ga ustvaril, v njem se bodo bohotila drevesa, cvetel bo vrt. Izkopal bom majhen ribnik in vanj spustil mladice, iz katerih bodo zrasle ribe. Drevesa bodo zasajena po posebnem načrtu, kakor je priporočila Anastazija. Marsikaj bo potomcem všeč, to ali ono pa bodo raje spremenili, v vsakem primeru pa se me bodo spominjali.

Pokopali me bodo na domačem posestvu in prosil jih bom, naj grob nikakor ne izstopa. Naj nihče ne hodi nanj točit krokodiljih solz. Zakaj bi žalovali za menoj? Naj na grobu ne bo kamnitega pokrova; iz trupla lahko preprosto zrastejo sveža trava in grmovje, morda tudi kakšne jagode, s katerimi se bodo lahko posladkali moji potomci. Kakšna je korist od nagrobne plošče? Nikakršna, samo žalost bi vzbujala. Naj se me ne spominjajo z žalostnimi obrazi, temveč z radostjo, ko bodo prihajali na posestvo, ki sem ga zasadil. Ah, kako bom vse razporedil, posadil …

Misli so me spreletavale v radostni slutnji nečesa veličastnega. Moram čimprej priti do mesta, nemudoma bom začel delovati! Toda pred seboj sem imel še kakih deset kilometrov hoje do reke. Ko bi že enkrat prispel do konca gozda! Tisti hip so se mi v mislih kar sami od sebe nenadoma porodili podatki o gozdovih Rusije, le vseh številk se nisem mogel spomniti, zato bom tu navedel podatke, ki sem jih nekoč prebral v statističnem poročilu:

"Gozdovi so glavne rastlinske združbe v Rusiji, pokrivajo kar 45 % njenega ozemlja. Rusija razpolaga z največjimi zalogami lesa na svetu. V letu 1993 je površina gozdnega fonda obsegala 886,5 milijonov hektarjev, na katerih je bilo v celoti 80,7 milijard dreves, kar je približno 21,7 do 25,9 % svetovnih zalog. Presežek drugega števila nad prvim priča o tem, da razpolaga Rusija z bolj zrelimi in plodnimi gozdovi, kot ostali planet v celoti.

Gozdovi imajo izredno pomembno vlogo pri ohranjanju ravnovesja plinov v atmosferi in regulaciji planetne klime na Zemlji. Po izračunih B. N. Mojsejeva je ravnovesje v vseh ruskih gozdovih skupaj 1.789.064,8 tisoč ton ustvarjenega ogljikovega dioksida proti 1.299.019,9 tisoč tonam kisika. Vsako leto se v gozdovih Rusije deponira 600 milijonov ton ogljika. Te gigantske migracije plinov bistveno prispevajo k stabilizaciji plinske sestave ozračja in klime planeta."

Neverjetno! Nekateri ljudje pravijo, da se za Rusijo pripravlja nekakšno posebno poslanstvo, vendar to poslanstvo ni nekje v prihodnosti, temveč se že uresničuje. Samo pomislite! Ljudje z vsega planeta vdihujejo ruski zrak, nekateri bolj, drugi manj, toda v vsakem primeru dihajo ta zrak. Vdihujejo kisik, ki ga proizvaja gozd, po katerem zdaj sproščeno hodim. Me prav zanima, ali daje ta gozd ljudem, ki živijo na zemlji, samo kisik ali pa morda še kaj bolj pomembnega.

Zdaj me tajga, po kateri sem hodil povsem sam, ni več vznemirjala kot nekoč. Počutil sem se, kot bi se sprehajal po varnem parku. V tajgi seveda ni urejenih stezic in na poti so me ovirale suhe veje ali gosto grmovje, vendar me tokrat niso motili. Spotoma sem trgal plodove malin in črnega ribeza, prvič sem zavzeto opazoval, kako različna so po zunanjem videzu celo drevesa iste vrste. Tako pestro je razvrščeno rastlinstvo, da ne vidiš niti dveh enakih prizorov.

Prvič sem res pozorno opazoval tajgo in zdela se mi je vse lepša in boljša. Najbrž je takšno čustvo vznikalo v meni tudi zato, ker sem vedel, da se je v njej rodil moj sin, ki živi na svoji jasi skupaj z Anastazijo, žensko, ki mi je spremenila življenje. Nekje v tej neskončni tajgi je skrita mala jasa, katere Anastazija nikakor noče zapustiti za dalj časa, zamenjala je ne bi niti za najbolj imenitno moderno stanovanje. Jasa ni nič drugega kot navaden pust kraj, na katerem ni niti hiše ali vsaj preproste kolibe, niti naprav, potrebnih za življenje, pa vendar Anastazija kar vzkipi od veselja, ko se ji približuje. Ne vem zakaj, ampak tudi mene je ob tretjem obisku njene jase prevzel občutek, kot da bi se po napornem potovanju vračal domov.

Zelo čudne stvari se dogajajo v našem svetu. Že tisočletja se človeška družba tako rekoč bori za srečo, za dobrobit vsakega človeka, ko pa si vse skupaj pobliže pogledamo, postane jasno, da je prav ta človek, ki živi v središču družbe, v sodobnem civiliziranem mestu, vedno bolj izpostavljen nevarnostim. Lahko se mu pripeti prometna nesreča ali pa ga oropajo, ogroža ga toliko bolezni, da brez zdravil več niti ne more živeti, zaradi nezadovoljstva si utegne kar sam vzeti življenje. Število samomorov narašča prav v civiliziranih državah z visokim življenjskim standardom. Matere iz različnih regij na televiziji tarnajo: nimamo s čim hraniti otrok, družine stradajo.

Anastazija pa živi z otrokom v tajgi, v povsem drugačni civilizaciji. Naše družbe ne prosi za nič, ne potrebuje policije in vojske za svojo varnost. Zdi se, da se niti njej niti otroku ne more zgoditi nič hudega. Ja, pri nas obstajata dve civilizaciji in ona predlaga, naj vzamemo najboljše iz obeh. Potem se bo spremenilo življenje neštetih ljudi na zemlji, nastala bo nova, srečna človeška družba. Zanimiva bo ta družba, nova, neobičajna. Na primer …